Appeal dismissed; chain compensation agreement predating debt cannot offset non-matured claims under Slovenian law.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je bil dogovor o verižni kompenzaciji sklenjen še pred nastankom in zapadlostjo vtoževanih terjatev, pobotajo pa se lahko samo zapadle terjatve, je sklicevanje toženke na tak dogovor kot temelj delnega prenehanja vtoževanih terjatev neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101635/2012 z dne 11. 7. 2012 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.213,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi v delu, ki presega 12.444,13 EUR, in v tem delu izvršbo ustavi. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je listine, na katere se je toženka sklicevala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, napačno presodilo, in sicer gre za listine: „listino o plačilu preko TRR“, iz katere izhaja, da je toženka delno plačala terjatev tožnice v znesku 13.244,55 EUR, dogovor o verižni kompenzaciji, iz katerega izhaja, da je toženka tožnici plačala znesek 9.397,52 EUR, ter pogodbi o najemu poslovnih prostorov 2011-001 in 2011-003, iz katerih izhaja, da je tožnica dolžna toženki ob prekinitvi najemnega razmerja povrniti varščino v višini dveh mesečnih najemnin. Sodišče je po zmotni presoji teh listin napačno štelo, da vtoževana terjatev ni bila delno plačana. Četudi je toženka podala samo ugovor zoper sklep o izvršbi in na nadaljnjo vlogo tožnice ni odgovorila, bi moralo sodišče upoštevati listine toženke, ki jih je uveljavljala v ugovornem postopku, ne pa zaradi pasivnosti toženke sklepati, da tožničinih navedb v zvezi z višino terjatve ni prerekala. Višina terjatve tožnice je protispisno ugotovljena, v tem delu je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Ker sodišče prve stopnje določb o delni izpolnitvi in pobotu ni uporabilo, je zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 7. in 212. člena ZPP mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnica s tožbenim zahtevkom od toženke (najemnice) vtožuje plačilo zneskov najemnin v obdobju od novembra 2011 do vključno junija 2012 (8 mesečnih računov), pri čemer višina mesečne najemnine niti vtoževano obdobje med strankama nista sporna. Sporna je le višina dolga, saj je toženka zatrjevala, da je terjatev že delno poplačala. Sklicevala se je na dogovor o verižni kompenzaciji z dne 19. 7. 2011 ter na delno plačilo v znesku 13.244,55 EUR, o čemer je priložila izpis iz transakcijskega računa. Ker je bil dogovor o verižni kompenzaciji sklenjen še pred nastankom in zapadlostjo vtoževanih terjatev, pobotajo pa se lahko samo zapadle terjatve (311. člen OZ), je sklicevanje toženke na tak dogovor kot temelj delnega prenehanja vtoževanih terjatev neutemeljeno. Iz izpiska transakcijskega računa toženke (list. št. 37 spisa) pa izhaja, da je toženka sicer štiri plačila tožnici nakazala v obdobju od februarja do julija 2012, torej v vtoževanem obdobju, vendar pa se sklici plačil ne ujemajo s sklici vtoževanih terjatev na predloženih računih (A22, A23). Zato navedeni izpisek iz transakcijskega računa ne potrjuje delnih plačil vtoževanih terjatev. Ker toženka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o delnem plačilu, svojega bremena ni zmogla (7. in 212. člen ZPP), pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen. Posledično tudi pritožbeno sklicevanje na relativno bistveno kršitev 214. člena ZPP ni utemeljeno.

6. S pritožbenimi navedbami o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) pritožnica smiselno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne navede med katerim odločilnim dejstvom iz obrazložitve in katerim podatkom iz listin, je podano nasprotje. Ker pritožba ni konkretizirano opisala, na katero odločilno dejstvo se očitek protispisnosti nanaša, niti ni navedla konkretnega mesta iz listin, na katere se sklicuje, iz katerega naj bi bil ta podatek nepravilno prenesen v sodbo, tak pavšalen pritožbeni očitek pritispisnosti ni utemeljen.

7. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče znižati tožničino terjatev za znesek dveh varščin (4.968,60 EUR), do katerih naj bi bila tožnica upravičena, saj pobotnega ugovora toženka v zvezi s tem ni postavila.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (nad zneskom 12.444,13 EUR) potrdilo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).