Appeal partially allowed; court adjusts damages and allocates litigation costs based on success ratio and fairness.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II in III izreka spremeni tako, da se znesek „4.000,00 EUR“ nadomesti z zneskom „4.400,00 EUR“, znesek „3.800,00 EUR“ oz. „3.600,00 EUR“ (popravni sklep z dne 27. 1. 2014) pa z zneskom „3.200,00 EUR“;

v preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 68,92 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". To dodatno merilo omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak bo razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20. 1. 2009 dalje, za znesek v višini 3.800,00 EUR (oz. 3.600,00 EUR – popravni sklep z dne 27. 1. 2014) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo za znesek v višini 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 12. 2008 dalje. V popravnem sklepu z dne 27. 1. 2014 je zaradi očitnih računskih pomot popravilo zneske v točki I in III izreka izpodbijane sodbe, tako da je znesek 1.200,00 EUR nadomestilo z zneskom 1.400,00 EUR (ustavitev postopka), znesek 3.800,00 EUR pa z zneskom 3.600,00 EUR (zavrnitev tožbenega zahtevka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter toženki naloži plačilo dodatne odškodnine za nematerialno škodo v skupnem znesku 2.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroškovno posledico. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Poudarja, da sta obseg in višina njenih pravdnih stroškov bistveno večja od stroškov, ki jih je imela v postopku toženka. Zaradi zapletenosti je potrebovala strokovnega pooblaščenca – odvetnika. Opozarja na nujnost pravdnega postopka, v zvezi s tem pa tudi na dejstvo, da je tožbo vložila samo dva dni pred potekom 3-letnega zastaralnega roka in s tem preprečila zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja. Meni, da bi ji morala toženka povrniti približno 50 % pravdnih stroškov. Poudarja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, nepravilno pa je bila ocenjena škoda, ki ji je nastala zaradi prometne nezgode.

Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka, saj še vedno trpi bolečine in številne nevšečnosti. Izpostavlja dolgotrajnost zdravljenja, dvakratno hospitalizacijo, operativni poseg, artroskopijo desnega kolena, uporabo bergel in odvisnost od tuje pomoči ter obiske pri nevrologu in psihiatru. Meni, da bi bila primerna in pravična denarna odškodnina znesek v višini 12.000,00 EUR, ob upoštevanju soodgovornosti pa bi bil utemeljen znesek v višini 2.400,00 EUR, zato se pritožuje za 1.400,00 EUR. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prenizka, saj ima trajne somatske težave in psihične motnje zaradi posttravmatskega psihoorganskega sindroma.

Premalo je bilo upoštevano dejstvo, da je bila v času prometne nezgode stara komaj 31 let in da je zaradi teh poškodb utrpela trajno okvaro zdravja s trajnimi posledicami, zaradi katerih so njene življenjske aktivnosti in sposobnosti za delo že sedaj bistveno zmanjšane in omejene. Zaradi trajnih telesnih in psihičnih posledic z velikimi napori opravlja svoje poklicno delo restavratorke, ki zahteva psihično in fizično koncentracijo, težko hodi po stopnicah in po neravnem terenu, težje opravlja vsakodnevna gospodinjska dela. Je osebnostno spremenjena, s spominskimi motnjami in depresivna, zaradi česar ima težave v zakonu, v odnosu s sodelavci in pri stikih z drugimi ljudmi.

Meni, da bi bila primerna in pravična denarna odškodnina, znesek v višini 18.000,00 EUR, ob upoštevanju soodgovornosti pa 3.600,00 EUR, zato vlaga pritožbo za 1.200,00 EUR.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (2). Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti odmerjena tudi ob primerjavi z odškodninami za enako škodo, ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

6. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica utrpela pretres možganov, zlom II. stopalnice desno, udarnino desne strani obraza, udarninsko raztrganinsko rano na levi goleni, udarnino infraorbitalnega živca desno, delno poškodbo sprednjega križnega ligamenta in poškodbo notranjega meniskusa desnega kolena. Izvedenec medicinske stroke je v svojem mnenju ugotovil, da je tožnica občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine trpela teden dni, stalne zmerne bolečine pa nadaljnja dva tedna. Občasne zmerne bolečine je trpela še nekaj tednov, občasne blage do zmerne bolečine (občasni glavoboli in občasne bolečine v desnem kolenu in desnem stopalu) pa je trpela še v času izdaje mnenja in jih je mogoče pričakovati tudi v prihodnje. Sedem dni je bila hospitalizirana ter enkrat operirana v splošni anesteziji. Večkrat je bila izpostavljena manjšim in dvakrat večjim dozam ioniziranega sevanja ob RTG diagnostikah. Štirinajst dni nepretrgoma je nosila dokolensko longeto, dokolenski hodilni mavec nadaljnjih 19 dni, tri mesece in pol pa je uporabljala tudi bergle. Večkrat je bila pregledana pri specialistu travmatologu, enkrat pri specialistu obraznem kirurgu ter dvakrat pri specialistu nevrologu; dva tedna je bila občasno odvisna od negovalnega osebja, od tuje pomoči (uro na dan) pa še nekaj mesecev. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prisojeni znesek v višini 5.000,00 EUR (oziroma 1.000,00 EUR, kar predstavlja 20 % glede na temelj) nekoliko prenizek, saj odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih (3). Upoštevaje sodno prakso ter izkazane telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih primeroma izpostavlja tudi pritožba, je primerna satisfakcija iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znesek v višini 7.000,00 EUR oz. 1.400,00 EUR, kar predstavlja 20 % celotnega zneska.

7. Neutemeljena pa je pritožbena graja glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo; na podlagi strokovnih podlag izvedencev je ugotovilo omejenosti, ki jih tožnica trpi zaradi škodnega dogodka, pa tudi spremenjenost na psihičnem področju. Upoštevalo je širok spekter težav, ki se pri tožnici odražajo zaradi postkomocionalnega sindroma. Ni pa moč upoštevati pritožbenih zatrjevanj, ki se nanašajo na večje napore ter težave pri opravljanju njenega poklicnega dela restavratorke, saj predstavljalo pritožbeno novoto. Tožnica v zvezi s poklicnim udejstvovanjem in omejitvami, ki se zaradi škodnega dogodka odražajo na poklicnem področju, ni podala ustrezne trditvene podlage, zato prvostopenjsko sodišče teh okoliščin tudi ni upoštevalo pri svoji odločitvi.

8. Pri odmeri odškodnine je bila v zadostni meri upoštevana tudi tožničina starost, saj odškodnina - glede na podobne primere ter podano trditveno podlago - ne odstopa navzdol (4). Prisojena odškodnina v višini 12.000,00 EUR oz. 2.400,00 EUR (20 % temelj) tako ni prenizko odmerjena in je skladna tudi z obstoječo sodno prakso.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki jih pritožba podaja v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". To dodatno merilo omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Okoliščine primera so zato tisto merilo, ki sodišču narekujejo izbor ustrezne metode pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov (5). Tožnica je s temeljem tožbenega zahtevka uspela v manjšem delu (20 %), nekoliko nad polovico pa je bil njen uspeh po višini, zato je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, povsem ustrezna. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta stranki v pravdi uspeli približno do polovice, zato je sprejeta odločitev v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je pritožbeno sodišče, skladno z določbo pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici priznalo še znesek v višini 400,00 EUR; v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je potrdilo izpodbijano sodbo in pritožbo zavrnilo. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora, skladno z določbo 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti.

11. Pritožničin uspeh v pritožbenem postopku je 15 % (vrednost izpodbijanega dela sodbe je 2.600,00 EUR), zato je v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožnici so v pritožbenem postopku nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sestava pritožbe (196,80 EUR), materialni stroški (20,00 EUR), sodna taksa (195,00 EUR) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 459,49 EUR. Glede na uspeh v pritožbenem postopku je pritožnica tako upravičena do povrnitve 68,92 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(2) Ur. list RS, št. 83/2001 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

(3) Primerjaj II Ips 801/2009.

(4) Primerjaj II Ips 361/2010 in II Ips 286/2009.

(5) Betetto, N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba.