Appeal granted; general rule of each party bearing own costs applies when no civil debt relationship exists.

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. točki razveljavi.

II. Nasprotna udeleženka sama krije stroške svoje pritožbe.

[JEDRO]

Ker v konkretnem primeru med udeležencema ni (konkretno zatrjevanega) civilnopravnega razmera, v katerem stroške izpolnitve nosi dolžnik, razen, če jih je povzročil upnik, veljajo splošna pravila ZNP o stroških, to je, da krije vsak udeleženec svoje: sodno takso za sodni depozit v tem primeru krije predlagatelj, ki je bil v upravni zadevi pozvan, da tak depozit izkaže.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za sodni depozit v višini 1950,88 EUR (I. točka sklepa sodišča prve stopnje), odločilo, da je nasprotna udeleženka ta denar dolžna prevzeti, kdaj in kako (II. in III. točka sklepa), ter slednji naložilo v plačilo še stroške postopka, in sicer takso v višini 344,27 EUR (IV. točka sklepa).

2. Proti IV. točki sklepa se nasprotna udeleženka pritožuje. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 105. čl. Zakona o urejanju prostora (ZUreP) in odločiti, da te stroške nosi upnik. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) namreč ne določa, kdo nosi stroške sodnega depozita, ni pa mogoče uporabiti določb Obligacijskega zakonika (OZ), saj med strankama ne gre za obligacijsko razmerje.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je nasprotna udeleženka odklanjala izpolnitev, zato je morala predlagati sodni depozit. Opozarja na odločbo Upravnega sodišča RS II U 407/2009, ki 105. čl. ZUreP razlaga tako, da stroški v zvezi z razlastitvijo niso stroški sodnih postopkov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Določbe ZNP, ki urejajo postopek z listinami in sodnimi depoziti, vprašanj, povezanih s stroški, posebej ne urejajo, zato veljajo splošna pravila ZNP o stroških, ki so določena v njegovem 35. čl. Primarno pravilo glede stroškov v nepravdnih postopkih je, da vsak udeleženec krije svoje (1. odst. 35. čl. ZNP).

6. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo, kot bi šlo za civilnopravno razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem stroške izpolnitve nosi dolžnik, razen, če jih je povzročil upnik (273. čl. Obligacijskega zakonika). Prav slednje je tipična situacija, ki jo predvideva institut sodnega depozita: dolžniku omogoča izpolnitev, ki jo upnik (neupravičeno) zavrača. Vendar v konkretnem primeru med udeležencema ni (konkretno zatrjevanega) civilnopravnega razmerja. Predlagateljica navaja, da je bila v upravni zadevi zaradi omejitve lastninske pravice v javno korist s strani upravnega organa pozvana, da izkaže sodni depozit v skladu z določbo 5. odst. 59. čl. (tedaj veljavnega) Energetskega zakona (1). V predlogu ni navedla, da nasprotna udeleženka odklanja pravilno izpolnitev; to navaja šele v pritožbi, in še to pavšalno in dokazno nepodprto.

7. Zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče odstopilo od pravila „vsak svoje stroške“ iz 1. odst. 35. čl. ZNP. Pritožnica se sicer moti, ko pravi, da bi bila ustrezna podlaga 105. čl. ZUreP; ta določba res ureja vprašanje drugih stroškov, povezanih z razlastitvijo (kot to opozarja predlagateljica v odgovoru na pritožbo), ne posega pa vprašanja stroškov sodnih postopkov, ki so urejena v (matičnih) postopkovnih predpisih. Tu je ta predpis ZNP.

8. Pritožbi je bilo na podlagi navedenega treba ugoditi in sklep v izpodbijanem delu razveljaviti (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. ZNP).

9. Ker, kot že navedeno, ZNP uveljavlja pravilo, da vsak udeleženec nosi sam svoje stroške, krije te, nastale ji v zvezi s pritožbo, tudi nasprotna udeleženka sama.