Appeal dismissed; tenant not unjustly enriched as free use was due to wife's conduct, not voluntary waiver.

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

[JEDRO]

Toženec brezplačne rabe stanovanja v solastni hiši ni opustil samovoljno, temveč zaradi ravnanja tožnice, za najeto stanovanje pa je plačeval tudi najemnino. Zato ni mogoče govoriti o njegovi obogatitvi (kljub zadržanju najemnine od solastne hiše), še manj pa o prikrajšanju tožnice. Ta je do leta 2013 pristala v svoje prikrajšanje, krivda, da toženec svoje pravice ni mogel izvrševati na dogovorjeni način, pa je na njeni strani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 36.000,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sklepa, in odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 2.705,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je privolila v svoje prikrajšanje, kar je s podpisom sporazuma soglašala, da je hiša v brezplačni uporabi toženca do polnoletnosti hčerke pravdnih strank I.

Določbo III. člena sporazuma je namreč potrebno razumeti skladno z namenom, ki sta ga pravdni stranki s to določbo zasledovali. Namen te določbe je bil, da bo toženec uporabljal hišo za lastno prebivanje. Takšnih tožničinih navedb toženec tudi ni prerekal, ampak jih je celo potrdil. Med strankama tudi ni bilo sporno, da tožnica v sporazumu tožencu ni dovolila oddajati hiše v najem. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ki je nastalo s tem, ko je toženec zadržal zase celotne zneske najemnin.

V kaj takšnega tožnica ni nikoli privolila. Tožencu je tudi z dopisom z dne 11.9.2006 sporočila svoje nestrinjanje z oddajanjem hiše v najem. Tudi v sodni praksi je izoblikovano stališče, da soglasje za brezplačno uporabo nepremičnine ni neomejeno, ampak traja samo do takrat, ko lastnik izjavi drugače. Sodišče svojo odločitev opira na navedbo toženca, da se je skupaj z otroki izselil iz hiše zaradi ravnanja tožnice. Razlog za njegovo izselitev ni pomemben, lahko bi bil le, če bi bil predmet tega postopka toženčev zahtevek proti tožnici.

Sodišče zmotno navaja, da tožnica ni prerekala toženčevih navedb o tem, da se je iz hiše izselil zaradi njenega ravnanja. To je storila v petem odstavku 5. točke prve pripravljalne vloge, zato se te navedbe ne morejo šteti za dokazane. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo toženca, da je plačeval najemnino za novo stanovanje, v katerega se je preselil. Ta izpoved nima trditvene podlage, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati, tudi sicer je za presojo utemeljenosti vtoževanega zneska pravno nepomembna. Napačen je zato zaključek prve stopnje, da tožnica ni izkazala obogatitve na strani toženca in svojega prikrajšanja.

Toženec je bil obogaten za zneske najemnin, ki bi glede na tožničin solastni del hiše pripadli njej, tožnica pa je bila v istem obsegu prikrajšana.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta se v sporazumu o delitvi skupnega premoženja z dne 14.3.2002, med drugim dogovorila, da solastna stanovanjska hiša ostane v izključni brezplačni uporabi toženca, do polnoletnosti (hčerke) I. (III. točka sporazuma, priloga A3), to je do leta 2013. Toženec se je skupaj z otroki pravdnih strank v letu 2004 iz hiše izselil in se preselil v najeto stanovanje, hišo pa oddajal v najem, prejeto najemnino pa v celoti obdržal zase. Zatrjeval je, da je uporabo hiše opustil zaradi ravnanja tožnice, ki je nekontrolirano vstopala v hišo, tudi sredi noči, in je takrat prihajalo do neprimernih situacij, ki so jim bili priča tudi otroci.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo uporabnine (600,00 EUR na mesec od 1.8.2006 do 1.7.2011) zavrnilo, ker je štelo za dokazano, da se je toženec iz hiše izselil zaradi ravnanja tožnice – da torej pravice brezplačne uporabe stanovanja (v solastni) hiši ni mogel izvrševati zaradi ravnanja tožnice, za novo stanovanje pa je tudi plačeval najemnino, v posledici česar tožnica ni izkazala obogatitve na strani toženca in ne svojega prikrajšanja.

7. Odločitev je materialnopravno pravilna.

8. Drži, da je določba III. točke sporazuma jasna, toženec si je izgovoril osebno služnost (brezplačno rabo stanovanja do leta 2013, skupaj z otroki) in ne pravice oddajanja stanovanja oziroma hiše v najem. Vendar toženec brezplačne rabe stanovanja v solastni hiši ni opustil samovoljno, temveč zaradi ravnanja tožnice, za najeto stanovanje pa je plačeval tudi najemnino. Zato ni mogoče govoriti o njegovi obogatitvi (kljub zadržanju najemnine od solastne hiše), še manj pa o prikrajšanju tožnice (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ta je do leta 2013 pristala v svoje prikrajšanje, krivda, da toženec (z otroki) svoje pravice ni mogel izvrševati na dogovorjeni način, pa je na njeni strani. Drži, da je (pavšalno) prerekala trditve toženca, da se je iz hiše s skupnimi otroki izselil zaradi njenega ravnanja (pripravljalna vloga tožnice z dne 29.10.2012), vendar je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo tudi pravdni stranki in tudi na tej podlagi upravičeno štelo navedeno dejstvo za dokazano (1). Da je v spornem obdobju z otroki živel v najeti hiši, je toženec zatrjeval v vlogi z dne 15.11.2012 (2. točka), logična vsebina te trditve pa je tudi, da je za najeto nepremičnino plačeval najemnino (kar je potrdil, ko je bil zaslišan), zato ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče prve stopnje to dejstvo štelo za izkazano brez ustrezne trditvene podlage.

9. Tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine je glede na povedano sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v resnicoljubnost toženčeve izpovedbe s tem v zvezi.