Appeal dismissed; claimant must pay defendant's costs after withdrawing suit following partial satisfaction of request.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek z izdajo nove odločbe. Tožnik je tožbo umaknil, še preden je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 158. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 251,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da v zadevi ne gre za situacijo, da je tožnik umaknil tožbo zato, ker je tožena stranka izpolnila njegov tožbeni zahtevek. Tožena stranka je namreč novo odmerno odločbo z dne 24. 6. 2013 izdala zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). S tem je tožena stranka sicer odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF, vendar pa s tem ni izpolnila tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč zahteval tudi odpravo ugotovitvene in drugostopenjske odločbe ter izplačilo celotne razlike do polne pokojnine za čas po 1. 6. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka. Tožena stranka stanja ni sanirala zaradi vložene tožbe, pač pa zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS in pa določb ZOPRZUJF, ki so za toženo stranko zavezujoče. V konkretnem primeru tudi ne moremo govoriti o takojšnjem umiku tožbe, saj je bil le-ta podan šele 11. 4. 2014, to je 10 mesecev po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013. V vmesnem času pa sta tako tožnik kot tudi tožena stranka opravili več pravdnih dejanj, kar pomeni, da umik ni takojšen. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnik na poziv sodišča z dne 9. 4. 2014 dne 11. 4. 2014 poslal pisni umik tožbe, s tem, da je vztrajal pri zahtevku za povračilo pravdnih stroškov. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo, datirano s 23. 4. 2014 sodišču sporočila, da se z umikom tožbe strinja, ne pa z zahtevkom za povračilo stroškov postopka. Na podlagi navedenega je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka.

Sodišče je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, razen, če je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče, kot na primer opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 itd..

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je dne 24. 6. 2013 izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določb ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnik soglašal, saj je odločba z dne 24. 6. 2013 očitno postala pravnomočna. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe. Tožba je bila namreč umaknjena še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da toženi stranki s tem v zvezi tudi niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.