Supreme Court allows appeal regarding unjust enrichment obligation of first defendant based on car repair services.

Revizija se dopusti glede presoje obveznosti prvega toženca iz naslova neupravičene obogatitve.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede presoje obveznosti prvega toženca iz naslova neupravičene obogatitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta A. A. in B. d. d. tožniku dolžna nerazdelno plačati 3.978,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2010. V razlogih sodbe je pojasnilo, da prvi toženec ni bil naročnik del, ki jih je na vozilu opravil tožnik, niti iz naslova opravljenih del ni bil obogaten, druga toženka pa je obveznost do lastnika vozila iz naslova škodnega dogodka v celoti izpolnila, saj je po pooblastilu lastnika zavarovalnino plačala C. C. (leasingojemalcu), njena obveznost iz pogodbenega razmerja s tožnikom pa ne obstoji.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in predlaga dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča glede dveh spornih pravnih vprašanj, in sicer:

1) Katera so ravnanja oziroma okoliščine, ki opredeljujejo naročnika kot subjekt podjemnega razmerja?

2) Ali je lahko s servisno storitvijo obogaten samo lastnik vozila ali pa je lahko obogaten tudi njegov kupec in dejanski uporabnik, na katerega lastninska pravica zaradi določenih omejitev (sklenjenega leasinga) še ni prešla?

Sodišče bi bilo dolžno bolj celovito upoštevati, kdo je bil tisti, ki je dal naročilo za popravilo vozila, kdo je izbral izvajalca in kdo je imel interes za popravilo vozila. Pomembno je tudi, kdo je vozilo prevzel in pregledal ter potrdil kvaliteto opravljene storitve. Neenotna sodna praksa lahko v različnih situacijah prevzema vozila v popravilo povzroči naročnikovo izigravanje izvajalca storitve in mu omogoči, da se izogne plačilu. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je naročilo v zadevi vseboval cenilni zapisnik, na katerem je kot oškodovanec naveden prvi toženec. Prvi toženec je edini imel interes za popravilo vozila. Vozilo je prevzel, pregledal in potrdil, tudi račun se glasi nanj. Odločitev nižjih sodišč je v nasprotju s sodno prakso (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 724/2001 z dne 17. 12. 2003). Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je podpis na delovnem nalogu primerjalo s podpisom pooblastila odvetnici, kljub temu, da pooblastilo ni bilo dano tožnici na vpogled in da si je pridržala predlog izvedenca grafološke stroke.

4. Prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z neupravičeno obogatitvijo uporabnika vozila, ki bi bil obogaten s storitvijo popravila tega vozila, ni. Smiselno je možno uporabiti odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 801/2010 z dne 23. 6. 2010, kjer je zavzeto stališče, da nevarnost naključnega uničenja bremeni tistega, ki ima gospodarsko korist od stvari, to je tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča. V času opravljene storitve sta bila dejanska uporabnika vozila prvi toženec in njegova žena. Kupoprodajna pogodba med C. C. in njima je bila že sklenjena in prvi obrok kupnine že plačan, prepis lastništva je bil opravljen kasneje. Sodišči bi morali pri presoji 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevati, kdo je bil s popravilom dejansko okoriščen. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da je bilo vozilo v času popravila že prodano prvemu tožencu. Z izročitvijo vozila je na prvega toženca prešla nevarnost uničenja. Tega ne spremeni niti dejstvo, da C. C. v času prodaje na prvega toženca (še) ni mogel prenesti lastninske pravice. Gre za prodajo tuje stvari (440. člen OZ), pri kateri nevarnost uničenja in poškodovanja bremeni kupca, ki mu je stvar izročena (pred prenosom lastninske pravice). Do tega dejstva se nižji sodišči nista opredelili, pritožbeno sodišče je navedlo le, da so ti očitki nerazumljivi. Odločitev sodišča druge stopnje, da je lahko obogaten samo lastnik vozila, je materialnopravno zmotna in odstopa od sodne prakse (odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1087/2013 z dne 19. 11. 2013 in I Cpg 80/2013 z dne 29. 11. 2013)

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku opredeljenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je revizijo v tem delu na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.