Supreme Court rejects appeal on insurance limit exhaustion and allows value adjustment of liability cap.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V tem postopku je sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za novo nastalo škodo, to je za škodo, ki izvira iz prometne nesreče, vendar s prejšnjim zahtevkom, o katerem je sodišče že pravnomočno odločilo, ni bila zajeta. Glede na že prisojeno odškodnino se je sodišče moralo ukvarjati tudi z vprašanjem, ali je bila z dosedanjim izplačilom odškodnine zavarovalna vsota že izčrpana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku iz naslova izgubljenega zaslužka 6.060,26 EUR odškodnine z obrestmi, 27.453,13 EUR zapadle mesečne rente z obrestmi, od 1. 6. 2010 dalje pa mesečno rento v višini 522,72 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je znesek v času škodnega dogodka veljavne zavarovalne vsote (2.500.000,00 DIN) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi že plačala na podlagi pravnomočne sodbe tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 1993/85. O višini odškodnine, ki predstavlja celotno zavarovalno vsoto, je bilo pravnomočno odločeno, zato z vidika pravne varnosti ni pravilno, da se zavarovalna vsota valorizira. Ob drugačnem stališču pritožbenega sodišča za toženko ni nobenega zagotovila, da kljub pravnomočnosti ne bo ponovno tožena. Ne nasprotuje uveljavljenem mnenju sodne prakse o valorizaciji zavarovalne vsote. V konkretni zadevi gre namreč za drugačen primer, saj se je zavarovalna vsota že ugotavljala, iz pravnomočne sodbe pa izhaja, da je bila že izčrpana. Dejstvo, da je po pravnomočnosti sodbe prišlo do spremembe sodne prakse, ne more odpraviti učinka pravnomočnosti sodnih odločb, saj bi to pomenilo negacijo načel pravne varnosti in enakosti pred zakonom. Sprememba sodne prakse ne more na novo ustvariti obveznosti toženke iz naslova, iz katerega je njena obveznost že ugasnila.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi gre za vprašanje izčrpanosti zavarovalne vsote. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči 29. 6. 1978 kot sopotnik v nezavarovanem vozilu, in sicer tako da je postal paraplegik. Na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 1993/85, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 688/88 z dne 20. 9. 1988, je od toženke že prejel odškodnino v znesku 2.500.000,00 DIN (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Gre za znesek, ki je hkrati enak takrat vtoževanem znesku in znesku v času prometne nesreče predpisane najmanjše (nevalorizirane) zavarovalne vsote za nezavarovana vozila.

7. V tem postopku je sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za novo nastalo škodo, to je za škodo, ki izvira iz prej navedene prometne nesreče, vendar s prejšnjim zahtevkom, o katerem je sodišče že pravnomočno odločilo, ni bila zajeta. Glede na že prisojeno odškodnino se je sodišče moralo ukvarjati tudi z vprašanjem, ali je bila z dosedanjim izplačilom odškodnine zavarovalna vsota že izčrpana.

8. Revizijski ugovor, da je bilo o izčrpanosti zavarovalne vsote že pravnomočno odločeno, ki ga toženka utemeljuje na takšnih ugotovitvah sodišča v obrazložitvi sodbe tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 1993/85 oziroma sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 688/88 z dne 20. 9. 1988, ni utemeljen. Razloge za to je toženki pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se nanaša le na odločitve o tožbenem zahtevku, o nasprotnem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru, ki jih vsebuje izrek sodbe. Razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, ne postanejo pravnomočni(1), zato ni pomembno, kakšno je bilo tedanje pravno stališče sodišč o višini zavarovalne vsote. Ker o višjem zahtevku od prisojenega sodišče takrat ni odločalo, saj višji tožbeni zahtevek ni bil postavljen, sodišče druge stopnje tudi umestno opozarja, da ugotovitev sodišča, na katero se sedaj sklicuje toženka, tedaj sploh ni bila pravnoodločilna.

9. Prav tako neutemeljen je revizijski ugovor, da valorizacija zavarovalne vsote v danem primeru ni dopustna, ker je bilo o prvotni odškodnini pravnomočno odločeno še pred spremembo sodne prakse glede dopustnosti valorizacije zavarovalnih vsot, oziroma ugovor, da gre za prepovedano retroaktivno uporabo prava. Bistveno je namreč, da se v sedanjem postopku odloča o novi škodi. Sodišče je zato moralo glede višine zavarovalne vsote uporabiti pravna pravila tedaj veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (v nadaljevanju ZTSPOZ) in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov na način, kot se ta pravna pravila danes uporabljajo. Upoštevati je torej moralo tudi aktualno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se je razvila v zvezi z valorizacijo zavarovalnih vsot po prejšnjih predpisih.(2)

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Toženka je v reviziji uveljavljala povrnitev revizijskih stroškov. Ker z revizijo ni uspela, mora sama kriti svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ta odločitev je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

---.---

Op. št. (1): Prim. II Ips 701/2005 z dne 26. 1. 2006.

Op. št. (2): Npr. II Ips 373/92 z dne 13. 1. 1993, II Ips 37/93 z dne 9. 9. 1993, II Ips 335/97 z dne 18. 2. 1999, II Ips 286/98 z dne 24. 3. 1999, II Ips 366/98 z dne 10. 6. 1999, II Ips 55/2002 z dne 21. 11. 2002, II Ips 339/2004 z dne 10. 11. 2005, II Ips 612/2005 z dne 19. 1. 2006, II Ips 285/2012 z dne 6. 6. 2013.