Appeal dismissed: Insolvency proceedings do not automatically exempt court fees; asset sufficiency prevails over liquidity issues.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1. Da je nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave, samo po sebi ne izkazuje, da ne more zaradi tega plačati taksne obveznosti, saj ZST-1 te okoliščine ni predvidel kot zakonski razlog za taksno oprostitev (10. člen ZST-1).

2. V skladu s prvim odstavkom 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) lahko dolžnik tudi po uvedbi postopka prisilne poravnave še naprej opravlja redne posle v zvezi s svojo dejavnostjo, kamor po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor sodijo tudi izterjave terjatev, ki jih ima do svojih dolžnikov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse, ker je ugotovilo, da tožeči stranki njeno finančno in premoženjsko stanje omogoča, da brez ogrozitve njene dejavnosti lahko plača sodno takso v višini 226,00 EUR.

Zoper to odločitev se je tožeča stranka pritožila in navedla, da jo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi je tožeča stranka sodišču očitala, da se je pri svoji odločitvi opiralo zgolj na sredstva tožeče stranke, do njenih obveznosti pa se ni opredelila. Sodišče bi na podlagi vseh podatkov moralo ugotoviti njeno prezadolženost, prihodek oz. odhodek pa ne prikazuje njenega likvidnostnega stanja, ki je zaskrbljujoče zlasti v letu 2013. Nadalje je pritožba poudarila, da ima tožeča stranka neprekinjeno blokirana oba transakcijska računa do dneva vložitve pritožbe kar 229 dni. Ta prezadolženost tožeče stranke je že prerasla v insolventnost, tako da je bil 9.5.2013 objavljen oklic o začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko (St 1), česar tožeča stranka ni mogla priložiti svojemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse, saj se je to zgodilo po tem datumu. Iz tega nesporno izhaja, da ima tožeča stranka resne likvidnostne težave in da nima sredstev za plačilo sodne takse, prav tako pa jih pa tudi ne more zagotoviti takoj, brez da bi ogrozila svojo dejavnost, saj je ena izmed posledic prisilne poravnave prepoved izvrševanja plačil v breme transakcijskega računa insolventnega dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišče oprosti pravno osebo plačila sodne takse, če nima sredstev za njeno plačilo in jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku, ne da bi bila ogrožena njena dejavnost. Pri tem sodišče upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Prvostopno sodišče je pri odločanju na podlagi navedene zakonske podlage ugotovilo, da ima tožeča stranka sicer blokirane transakcijske račune in v zadnjem letu negativen čisti poslovni izid (547.527 EUR), da je imela v letu 2011 15,7 mio EUR prihodkov iz prodaje in 338.393 EUR drugih prihodkov, v zvezi s premoženjskim stanjem pa je ugotovilo, da ima opredmetene osnovna sredstva v višini 3,4 mio EUR, 1,7 mio EUR dolgoročnih finančnih naložb, 1,8 mio EUR zalog, 299.517 EUR kratkoročnih finančnih naložb, 7,1 mio EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 214.179 EUR denarnih sredstev.

Pritožba zgoraj navedenih ugotovitev sodišča ne izpodbija, ampak poudarja svojo insolventnost in kot dopustno pritožbeno novoto dejstvo, da je od 9. 5. 2013 v postopku prisilne poravnave. Ob takšnem premoženjskem stanju družbe, kot izhaja iz zgoraj povzetih podatkov letnega poročila, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da s plačilom sodne takse, ki v predmetnem postopku znaša 226,00 EUR, dejavnost tožeče stranke ne bo ogrožena. Ker pritožba poudarja nelikvidnost tožeče stranke, pa je pripisati še, da mora taksni zavezanec, ki ima premoženje, zatrjevati in tudi izkazati, da ničesar od tega premoženja ne more vnovčiti za plačilo svoje taksne obveznosti, in tudi navesti zakaj ne. Zgolj sklicevanje na insolventnost in prezadolženost ob obsežnem premoženju zavezanca ne zadošča.

Tudi dejstvo, da je nad tožečo stranko začet postopek prisilne poravnave, samo po sebi ne izkazuje, da ne more zaradi tega plačati taksne obveznosti, saj ZST-1 te okoliščine ni predvidel kot zakonski razlog za taksno oprostitev (10. člen ZST-1), kar pomeni, da se tudi pri dolžniku iz prisilne poravnave o taksni oprostitvi presoja po določbah zgoraj povzetega 11. člena ZST-1. Ne drži tudi pritožbena trditev, da bi bila s plačilom sodne takse ogrožena dejavnost tožeče stranke zaradi prepovedi izvrševanja plačil, kot posledice začetka prisilne poravnave. V skladu s prvim odstavkom 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) lahko dolžnik tudi po uvedbi postopka prisilne poravnave še naprej opravlja redne posle v zvezi s svojo dejavnostjo, kamor po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor sodijo tudi izterjave terjatev, ki jih ima do svojih dolžnikov.

Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).