Legislator Case Law & Legislation
UPRS sodba I U 35/2013 ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.35.2013 AI generated

Tax court dismisses appeal for income tax exemption on property sale due to missing residency conditions.

Case Number UPRS sodba I U 35/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Administrative Court of the Republic of Slovenia dismissed the taxpayer's lawsuit against the tax authority's decision to levy income tax on the sale of a property. The taxpayer argued for a tax exemption based on the sale of their main residence, but failed to meet three cumulative statutory requirements: ownership, actual residence, and registered permanent residence within the three years preceding the sale. The court ruled that since the taxpayer had moved out in 2008 and registered their permanent residence only until August 2010, two essential conditions were unmet, rendering the tax exemption inapplicable.

Legislator headnote

AI generated

According to Article 96, paragraph 2, point 2 of the Income Tax Act (ZDoh-2), income tax on capital gains from the sale of a main residence is exempt only if three cumulative conditions are met: ownership, actual residence, and registered permanent residence within the three years prior to the sale; the court held that the absence of any one of these conditions precludes the application of the tax exemption.

Keywords

AI generated
income tax exemption capital gains tax main residence sale permanent residence requirement actual residence condition cumulative statutory conditions tax liability assessment

Cited Legislation

AI generated
Article 96, paragraph 2, point 2 of the Income Tax Act (ZDoh-2)
Article 326 of the Tax Procedure Act (ZDavP-2)
Article 93 of the Income Tax Act (ZDoh-2)
Article 98 of the Income Tax Act (ZDoh-2)
Article 99 of the Income Tax Act (ZDoh-2)
Article 59, paragraph 1 of the Administrative Disputes Act (ZUS-1)
Article 63, paragraph 1 of the Administrative Disputes Act (ZUS-1)

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po določbi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 morajo biti za to, da se dohodnine ne plača, kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer poleg lastništva nepremičnine in dejanskega bivanja tudi pogoj prijavljenega stalnega prebivališča, in to v obdobju vsaj zadnjih treh let pred odsvojitvijo. Takšno stališče je to sodišče zavzelo že v več sodbah in je skladno z namenom navedene določbe, ki je v tem, da davčna oprostitev velja glede dobička iz kapitala, doseženega s prodajo glavnega prebivališča zavezanca. V konkretnem primeru dva pogoja za davčno oprostitev iz drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 nista izpolnjena, zato je odločitev iz izpodbijane odločbe pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Davčna uprava RS, Davčni urad Dravograd, Izpostava Ravne na Koroškem (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 45-42125-279-00157/2011 z dne 25. 1. 2012 tožniku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine po stopnji 15 % v znesku 1.091,007 EUR od davčne osnove 7.273,30 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane določbe, je tožnik skladno s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, in sicer polovice stanovanja. Sklicuje se še na določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), in sicer na 93., 98., in 99. člen. Pojasni, da so bili tožniku priznani normirani stroški, povezani s pridobitvijo in odsvojitvijo kapitala (75,01 in 150,00 EUR).

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-05-13/2012-2 z dne 30. 11. 2012 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na določbe ZDoh-2 in pojasni, da je bistven razlog za to, da mora tožnik plačati davek od dobička iz kapitala (ker tožnik navaja, da ga nekateri zavezanci v podobnem položaju niso plačali) v tem, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za oprostitev po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. Dodaja, da morajo biti za priznanje oprostitve plačila dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine hkrati izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da ima v stanovanju zavezanec prijavljeno stalno prebivališče, da ima stanovanje v lasti in da je v njem tudi dejansko bival (vse vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo). Če le eden od pogojev ni izpolnjen, oprostitve plačila dohodnine ni mogoče priznati.

V zadevi sicer ni sporno, da je imel tožnik obravnavano stanovanje v lasti več kot zadnja tri leta pred odsvojitvijo, vendar tožnik, kot sam navaja, v njem zadnja tri leta ni prebival, saj se je iz njega odselil v letu 2008. Glede na pridobljene podatke pa je imel tožnik v obravnavanem stanovanju prijavljeno stalno bivališče le do 18. 8. 2010. Ker tako dva izmed treh pogojev nista izpolnjena, oprostitve ni mogoče priznati. Glede pritožbene navedbe, da pri izplačilu tretjine vrednosti stanovanja ni šlo za nikakršen dobiček, pač pa za povračilo dela vloženih sredstev pojasni, da se dohodnina od dobička iz kapitala pri nepremičninah plačuje, če pride do pozitivne razlike med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija z laično tožbo v kateri navaja, da ni poteklo več kot tri leta od odjave pri bivši partnerki. Meni, da ni ustrezne podlage za naložitev plačila davka, saj v zadevi ne gre za dobiček temveč za ureditev stanovanjskega problema. Stanovanja pa se tudi ne da pridobiti po enostavni poti. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantna dejstva med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Glede na 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja (ali stanovanjske hiše, ki ima največ dve stanovanji, s pripadajočim zemljiščem), v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Po navedenem zakonskem besedilu (torej že po jezikovni razlagi) morajo biti za to, da se dohodnine ne plača, kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer poleg lastništva nepremičnine in dejanskega bivanja tudi pogoj prijavljenega stalnega prebivališče, in to v obdobju vsaj zadnjih treh let pred odsvojitvijo. Takšno stališče je to sodišče zavzelo že v več sodbah in je skladno z namenom navedene določbe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, ki je (kot izhaja iz predloga zakona) v tem, da davčna oprostitev velja glede dobička iz kapitala, doseženega s prodajo glavnega prebivališča zavezanca. To pa je eno samo in se ugotavlja v trenutku odsvojitve skladno z zakonskimi merili, ki, kot rečeno, vključujejo tudi prijavljeno stalno prebivališče (enako tudi sodba tega sodišča I U 967/2012 z dne 25. 9. 2012).

V zadevi ni sporno, da je tožnik v obravnavanem stanovanju na naslovu ..., stalno prebivališče odjavil že 18. 8. 2010, do odsvojitve pa je prišlo 17. 1. 2011. Prav tako tudi ni sporno, da se je tožnik, kot sam navaja, odselil iz stanovanja v letu 2008. Čim je pa tako, nista izpolnjena dva pogoja za davčno oprostitev in je odločitev iz izpodbijane odločbe pravilna. Glede vrednosti stanovanja v času pridobitve pa tožnik tudi ni navajal drugačnih podatkov, ki bi zviševali nabavno vrednost kapitala, razen podatkov, kot izhajajo iz napovedi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.