Court dismisses appeal against costs order where plaintiff specified expenses without lawyer representation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani stroškovni sklep v sodbi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnica je že v tožbi in v pripravljalni vlogi specificirala stroške, ki so ji nastali z opravo posameznega pravdnega dejanja. Gre za stroške poštnine in stroške fotokopiranja listin, vse izraženo v EUR. Ker tožnice v postopku ni zastopal odvetnik, sodišče pri odločanju ni uporabilo določb ZOdvT, temveč je tožnici skladno z ZPP utemeljeno priznalo priglašene in specificirane materialne stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim stroškovnim sklepom (VI. točka izreka) v sodbi opr. št. II Ps 945/2012 z dne 12. 5. 2014 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 20,00 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da tožnici ni dolžna povrniti stroškov postopka v višini 20,00 EUR, ki naj bi nastali zaradi tiskanja, fotokopiranja listin ter za stroške priporočenih poštnih pošiljk. Iz obrazložitve sklepa namreč ni razvidno, da bi tožnica te stroške izkazala. Sodišče ni navedlo pravne podlage, po kateri bi bila tožnica upravičena do pavšalnega zneska materialnih stroškov. Odločitve v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V kolikor pa je sodišče pavšalni znesek materialnih stroškov priznalo na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami) pa gre za zmotno uporabo materialnega prava, saj se skladno s tar. št. 6002 pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, lahko prizna zgolj pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnice pa pred sodiščem ni zastopal odvetnik, temveč pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom. Razen tega je tudi dejansko stanje ostalo neugotovljeno, saj tožničin pooblaščenec višine stroškov ni z ničemer izkazal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da odloči, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

V zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne 20,00 EUR materialnih stroškov. Iz obrazložitve stroškovne odločitve izhaja, da gre za stroške, ki so nastali zaradi tiskanja, fotokopiranja listin ter priporočenih poštnih pošiljk. Sodišče je torej obrazložilo stroškovno odločitev, ki jo je tudi mogoče preizkusiti, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pri odločanju o stroških postopka je sodišče izhajalo iz 1. odstavka 154. člena ZPP, kjer je določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V zadevi ni sporno, da je tožnica uspela v sporu in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Sporno je zgolj, katere stroške in v kakšni višini je dolžna povrniti tožnici. ZPP v 2. odstavku 163. člena določa, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Pooblaščenec tožnice je na zadnji glavni obravnavi priglasil 20,00 EUR za materialne stroške. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica že v tožbi in v pripravljalni vlogi tudi specificirala stroške, ki so ji nastali z opravo posameznega pravdnega dejanja. Gre za stroške poštnine in pa stroške fotokopiranja listin, vse izraženo v EUR. Ker tožnice v postopku ni zastopal odvetnik, sodišče pri odločanju ni uporabilo določb ZOdvT, temveč je skladno z že citiranimi določbami ZPP utemeljeno priznalo priglašene in specificirane materialne stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.