Appeal dismissed because plaintiffs failed to sue the final administrative act, violating procedural prerequisites for social court jurisdiction.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnici nista vložili tožbe zoper dokončni upravni akt, zato ni procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom, kot je le-ta določena v 63. členu ZDSS-1. Posledično je potrebno tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo prvo in drugo tožeče stranke z dne 1. 3. 2014.

Zoper sklep sta pritožbo vložili tožnici iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da gre za nesklepčen sklep. Niso upoštevane niti navedbe tožnic, prav tako sodišče ni upoštevalo svoje uradne dolžnosti, kar predstavlja bistveno kršitev temeljnih človekovih pravic iz Evropske konvencije, nadalje pravice do pravičnega sojenja in enakega varstva pravic pred sodišči. Tožnici imata pravno podlago za svoje zahteve v veljavni zakonodaji in sicer v 1. odstavku 38. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, ki dovoljuje izplačilo sredstev tudi v naravi. Stranki sta že pridobili pravico, sporen je zgolj način izplačila, o čemer sta že v mesecu januarju 2014 dali vlogo na Center na socialno delo v A.. Do sedaj nista prejeli odgovora, zato gre za tako imenovani molk organa. Ker tožena stranka ni odločala o pravici glede spremembe načina izplačila v zakonitem 60 dnevnem roku, je s tem ravnala protipravno. Iz takega ravnanja pa je tožnicama nastalo škodljivo dejstvo, saj do aprila nista prejeli socialne transferje po pravnomočnih odločbah. Posledično je nastala nedopustna škoda, saj 3 tedne nista imeli osnovnih sredstev za preživljanje. Podana je tudi vzročna zveza, zato tožnici uveljavljata odškodnino v višini 5.000,00 EUR in sicer vsaka posebej. Pritožbenemu sodišču zato predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter da toženi stranki naloži, da prvi in drugi tožnici plača odškodnino v višini 5.000,00 EUR in jima tudi povrne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da sta tožnici vložili tožbo, s katero sta uveljavljali, da se prvo tožnici varstveni dodatek za obdobje od 1. 3. 2014 do 31. 1. 2015 v višini 114,03 EUR po odločbi CSD A., št. ... z dne 27. 1. 2014 izplača po poštni nakaznici GOT, Pošta Slovenije, drugo tožnici pa izredno denarno socialno pomoč za obdobje od 1. 3. 2014 do 31. 5. 2014 v višini 265,22 EUR po odločbi CSD A., št. ... z dne 4. 12. 2013 po poštni nakaznici ..., Pošta Slovenije.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, v zadevi niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za vsebinsko obravnavo tožbe. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v 63. členu določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (1. odstavek 63. člena ZDSS-1). V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da v primerih in 1. odstavka socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt pritožbeni ni vložila ali jo je vložila prepozno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici nista vložili tožbe zoper dokončni upravni akt. V pritožbi se sicer sklicujeta na odločbi št. ... z dne 27. 1. 2014 (priloga A/1) in št. ... z dne 4. 12. 2013 (priloga A/2). Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb, gre za prvostopenjska upravna akta, s katerim je bilo odločeno o pravicah iz javnih sredstev. Tožba torej ni bila vložena zoper dokončen upravni akt, kar pomeni, da s tem ni izkazana osnovna procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom, kot je le-ta določena v že citiranem 63. členu ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je zato tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrglo. V navedenem členu je namreč določeno, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno.

V zadevi tudi ne gre za molk organa. Tožnici namreč niti ne navajata, da sta pred drugostopenjskim organom izpodbijali prej citirana prvostopenjska akta, temveč da sta zahtevali drugačen način izplačila varstvenega dodatka oz. izredne denarne socialne pomoči.

Glede pritožbenih navedb, da tožnici uveljavljata odškodnino ter povrnitev stroškov, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sme stranka skladno s 1. odstavkom 184. člena ZPP tožbo spremeniti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Odškodninski zahtevek postavljen šele v pritožbi zoper prvostopenjski sklep tožnici tako ne moreta uspešno uveljavljati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.