Appeal dismissed; late filing rejected as not excused by lawyer's error or court mistake.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožnica je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ker je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije z odločbo zavrnil njeno vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Upravno sodišče RS se je s sklepom izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot pristojnemu sodišču. Na pristojno sodišče je obravnavana zadeva prispela po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe (72. člena ZDSS-1), zato je potrebno tožničino tožbo kot prepozno zavreči.

Po 1. odstavku 112. člena ZPP se vloga, ki je vezana na rok šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. ZPP v 8. odstavku 112. člena določa pravno fikcijo pravočasno vložene vloge le v primeru, ko je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka. Vendar še to le pod pogojem, da je mogoča vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oz. iz 3. odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Ker je bila vložena tožba na nepristojno sodišče po odvetniški družbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tega ni mogoče pripisati nevednosti tožnice. Prav tako sodišče ne more glede na jasen pravni pouk v dokončnem upravnem aktu slediti pritožbi, da je bila tožba vložena pri nepristojnem sodišču zaradi očitne pomote, v katero jo je spravilo sodišče, pri katerem je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijana sodba (pravilo: sklep) razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožnica dne 10. 9. 2013 na Upravno sodišče Republike Slovenije zoper toženo stranko naslovila tožbo zaradi molka organa. Dne 3. 10. 2013 je tožena stranka izdala dokončno odločbo, s katero je pritožbo tožnice zavrnila. V pravnem pouku odločbe je bilo navedeno, da je zoper odločbo dopustno vložiti tožbo, ki se vloži v roku 30 dni od vročitve te odločbe na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Hkrati z odločbo je tožnica prejela tudi poziv Upravnega sodišča Republike Slovenije št. IV U 213/2013 z dne 23. 10. 2013, pred katerim je postopek potekal, da mora v roku 15 dni sporočiti sodišču, ali je z odločbo zadovoljna, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja v pritožbi oz. ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Pritožba navaja, da je tožnica prejela dve navodili oziroma dva pravna pouka, kako ravnati, če z odločbo ni zadovoljna. Glede na to, da je tožbo vložila pri Upravnem sodišču in jo je le-to pozivalo, ali jo razširja tudi na nov upravni akt, je sledila navodilom Upravnega sodišča in razširitev oz. dopolnitev tožbe naslovila na Upravno sodišče Republike Slovenije.

Dopolnitev tožbe je na pošto oddala dne 8. 11. 2013, znotraj 15 dnevnega roka, ki ga je določilo Upravno sodišče. Upravno sodišče je vlogo prejelo dne 10. 11. 2013, za nepristojno pa se je izreklo šele s sklepom dne 7. 1. 2014, to je skoraj dva meseca po prejemu vloge. Po pravnomočnosti sklepa dne 29. 1. 2014 je spis odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču. Rok za vložitev tožbe pri Delovnem in socialnem sodišču je potekel dne 23. 11. 2013, ko je imelo Upravno sodišče vlogo že dva tedna pri sebi. Meni, da bi glede na to, da je postopek pred Upravnim sodiščem že potekal, bil v primeru vložitve tožbe še na Delovno in socialno sodišče, prišlo do litispendence.

Poudarja, da je ravnala po enem od prejetih pravnih poukov, in sicer, da naj se v roku 15 dni izjasni, ali je zadovoljna z odločbo, ali vztraja in v kolikšnem delu vztraja pri vloženi tožbi oz. ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Tožeča stranka je glede na citirani pravni pouk pri Upravnem sodišču, ki jo je pozivalo, vložila dopolnitev tožbe. Že vloženo tožbo pri Upravnem sodišču je razširila na nov upravni akt. Po drugi strani pa je bil v odločbi pravni pouk, da lahko vloži tožbo pri Delovnem in socialnem sodišču. Tako je prejela dva različna pravna pouka, ki sta jo napotila na različna organa in določala različne roke za vložitev tožbe, kar je pri tožnici povzročilo očitno pomoto.

Pravni pouk mora biti podan vedno jasno in nedvoumno, da lahko stranka izkoristi vsa pravna sredstva, ki so ji na voljo. Upravno sodišče je s svojim pravnim poukom tožečo stranko zavedlo, da je dopolnitev vložila pri nepristojnem organu. Takšno ravnanje sodišča pa ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, kot je bilo že večkrat odločeno. Upravno sodišče je tožečo stranko napotilo na vložitev dopolnitve tožbe, namesto da bi jo napotilo na vložitev tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem. Če se stranka ravna po napačnem pouku ne more imeti zato zanjo nobenih škodljivih posledic.

To načelo je uzakonjeno v 4. odstavku 215. člena Zakona o ustavnem sodišču. Upravno sodišče je z navodilom pri tožnici ustvarilo prepričanje, da mora dopolnitev tožbe vložiti pri Upravnem sodišču, kjer je že osnovna tožba zaradi molka organa, ta pa je bila njena dopolnitev. Stališče, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena že zlasti tudi med državo, kot močnejšo stranko in državljani. Očitno je, da se tožnica z odločbo št. ... z dne 3. 10. 2013, s katero je toženec zavrnil pritožbo tožnice, ne strinja in je želela zoper njo pravno ukrepati.

Pri tem se je ravnala po pravnem pouku Upravnega sodišča, pred katerim je postopek že tekel in v dodeljenem roku vložila dopolnitev tožbe. Tožnica je dopolnitev zaradi očitne pomote, pri čemer je odločilno zavajajoče ravnanje Upravnega sodišča, vložila pri nepristojnem organu in je k pristojnemu prispela šele po poteku roka in jo je Delovno in socialno sodišče kot prepozno zavrglo. Vztraja, da je bilo tožnici zaradi upoštevanja napačnega pravnega pouka onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva. Meni, da je njeno vlogo, vloženo pri Upravnem sodišču v očitni pomoti, v skladu z 8. odstavkom 112.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in 3. odstavkom 29. člena Zakona o ustavnem sodišču, šteti za pravočasno vloženo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (1. odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1).

Po 72. členu ZDSS-1 se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Sme pa stranka, skladno z 2. odstavkom citirane določbe, vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, tudi v primeru tako imenovanega molka organa in sicer, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh. Nadalje je v zvezi s citirano določbo v 80. členu ZDSS-1 določeno, da če zavod v primeru molka organa po vložitvi tožbe izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je vložena tožba, sodišče pa od stranke zahteva, da v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oz. ali jo razširja tudi na izdani upravni akt.

V obravnavanem primeru je tožnica po pooblaščencih vložila tožbo zaradi molka organa pri Upravnem sodišču, Zunanji oddelek Celje. Ker je po vložitvi tožbe zaradi molka organa, Republika Slovenija, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot drugostopni organ izdal dokončno odločbo št. ... z dne 3. 10. 2013, je Upravno sodišče Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju, tožnico po pooblaščencih z dopisom št. ... z dne 23. 10. 2013 (listovna št. 17) pozvalo, da v roku 15 dni sporoči, ali je z odločbo zadovoljna ali vztraja in v kakšnem delu vztraja v pritožbi oz. ali jo razširja tudi na novi upravni akt. To je tožnica tudi storila dne 8. 11. 2013 in Upravnemu sodišču Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju posredovala tožbo še zoper dokončni upravni akt.

Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala stvarni pristojnosti Upravnega sodišča za sojenje v obravnavani zadevi, se je nato Upravno sodišče Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju s sklepom opr. št. IV U 213/2013 z dne 7. 1. 2014 izreklo za nepristojno in po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot pristojnemu sodišču, kamor je prispela 31. 1. 2014, to pa je že po preteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Tožnica je očitno dokončni upravni akt po pooblaščencih prejela dne 24. 10. 2013 tako, da se je 30 dnevni rok iz 72. člena ZDSS-1 iztekel v ponedeljek dne 25. 11. 2013.

Ne glede na to, da je tožnica po pooblaščencih v roku, ki ga je določilo Upravno sodišče Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju in tudi v roku 30 dni od prejema dokončnega upravnega akta, dopolnila tožbo tako, da je izpodbijala tudi citirani upravni akt z dne 3. 10. 2013, je bistveno za samo odločitev, da je tožba na pristojno sodišče prispela 31. 1. 2014, to pa je že po izteku 30 dnevnega roka in torej prepozno.

Po 1. odstavku 112. člena ZPP se vloga, ki je vezana na rok šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena priostojnemu sodišču, preden se rok izteče. ZPP v 8. odstavku 112. člena določa pravno fikcijo pravočasno vložene vloge le v primeru, ko je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po izteku roka. Vendar še to le pod pogojem, da je mogoča vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oz. iz 3. odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Ker je bila vložena tožba na nepristojno sodišče po odvetniški družbi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tega ne more pripisati nevednosti tožnice. Prav tako sodišče ne more glede na jasen pravni pouk v dokončnem upravnem aktu slediti pritožbi, da je bila tožba vložena pri nepristojnem sodišču zaradi očitne pomote, v katero jo je spravilo sodišče, pri katerem je tožnica vložila tožbo 10. 9. 2013 zaradi molka organa. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je šlo za dvoje navodil oz. za dva pravna pouka in da je zato pri njej prišlo do očitne pomote. Tožnico je Upravno sodišče Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju (to je tisto sodišče, pri katerem je tožnica vložila tožbo zaradi molka organa skladno z določbo 39. člena Zakona o upravnem sporu, enako pa je določeno tudi v 80. členu ZDSS-1) pozvalo na dopolnitev v roku, določenem v citiranih določbah ZUS oz. ZDSS-1. Tožnica pa je bila v dokončni odločbi z dne 3. 10. 2013 pravilno poučena glede uveljavljanja sodnega varstva, kje in v kakšnem roku lahko vloži tožbo in ne gre za primer, ko bi šlo za napačen pravni pouk, ne v dopisu Upravnega sodišča Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Celju in ne v dokončnem upravnem aktu. Brez podlage pritožba vztraja tudi na tem, da bi ga Upravno sodišče moralo napotiti na vložitev tožbe pred Delovnim in socialnim sodiščem, namesto na vložitev dopolnitve tožbe. Tožnici je bilo omogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva, določenega v 23. členu Ustave Republike Slovenije in ne drži nasprotno.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.