Social court allows pension arrears interest claim based on law valid at time of illegal decision.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"Na zapadle zneske pokojnin je tožena stranka dolžna obračunati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska v plačilo do plačila ter tako obračunane zakonske zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po izplačilu zapadlih zneskov delne pokojnine."

[JEDRO]

Za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je odločilen čas, ko je bila izdana nepravilna oz. nezakonita odločba, ki je bila nato odpravljena in tožniku priznana pravica za nazaj. V času izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem (1. 10. 2012), je veljal ZPIZ-1, ki je v določbi 276. člena urejal tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013, na priznano odškodnino nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti priznalo zgolj do 31. 12. 2012.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo opravilo odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 8. 2012, št. ... z dne 24. 5. 2012, št. ... z dne 1. 10. 2012 in št. ... z dne 3. 5. 2012. Tožniku je priznalo lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za 20 ur na teden od 15. 5. 2012 dalje ter mu tudi priznalo pravico do delne pokojnine od 15. 5. 2012 dalje (I., II. in III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odmeri delno pokojnino ter mu v istem roku vse, že zapadle zneske delne pokojnine, tudi izplača (IV. točka izreka). Na zapadle zneske pokojnin je tožena stranka dolžna obračunati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, od zapadlosti vsakega posameznega zneska do 31. 12. 2012 ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po plačilu dajatev iz 4. točke izreka (V. točka izreka).

Zoper V. točko izreka je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v zvezi z izdajo izpodbijanih odločb ravnala nezakonito. Posamezne osebe so celo zakrivile kaznivo dejanje zlorabe položaja, saj so bile opozorjene na odločbo ustavnega sodišče in tudi vrhovnega sodišča pa so kljub temu vztrajale pri svojem stališču. Zaradi nezakonitega ravnanja, se zato tisti, ki so prizadeti s takim ravnanjem upravičeni do odškodnine že po sami ustavi. To pomeni, da je določba 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) povsem odveč. Verjetno tudi zaradi tega take določbe Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) nima več. To pa seveda ne pomeni, da odškodnina v primeru nezakonitega ravnanja tožene stranke tožniku ne bi pripadala. Gre samo zato, da posebne določbe ZPIZ-2 nima in da je zato potrebno upoštevati splošni predpis, to pa je Obligacijski zakonik. Sploh pa je nedopustno, da bi pravica do odškodnine, ki jo je zavarovanec pridobil po ZPIZ-1, sedaj ZPIZ-2 vzel. Šlo bi za retroaktivno veljavnost zakona, kar je nedopustno. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi moralo sodišče tožniku priznati odškodnino v višini obresti za ves čas od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijani V. točki izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da na zapadle zneske pokojnin obračuna odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplača v 60 dneh po izplačilu dajatev iz 4. točke izreka sodbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kajti ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013 ne vsebuje več določbe glede plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je bila pred uveljavitvijo novega zakona urejena v določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Očitek tožnika, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker ni upoštevala odločb Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS in da mu je s tem povzročila škodo pa je nepravilen in neutemeljen. Dejstvo je, da je odločba Ustavnega sodišča RS ugotovitvena in da nalaga zakonodajalcu določeno ravnanje, do katerega pa v času izdaje izpodbijanih odločb ni prišlo. Po mnenju tožene stranke sta tako določbi 58. in 178. člena ostali nespremenjeni, zato jih je tudi tožena stranka uporabila v predsodnem postopku. S tem pa torej ni izpolnjena predpostavka odškodninske odgovornosti, to je nastanek pravno priznane škode, kar uveljavlja tožnik. Sicer pa tudi morebitne napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. S tem v zvezi se tožena stranka tudi sklicuje na sodno prakso. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče glede odločitve o priznanju odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke. Tožniku je tudi priznalo pravico do delne pokojnine od 15. 5. 2012 dalje. Nadalje je priznalo tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. Da je izpolnjen dejanski stan po navedeni določbi med strankama niti ni sporno, sporna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je razsodilo, da ta odškodnina tožniku pripada le do 31. 12. 2012, ne pa do izplačila zapadlih zneskov delne pokojnine po sodbi sodišča. Glede na to, da ZPIZ-2 nima več določbe, ki bi urejala priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po stališču sodišča prve stopnje od uveljavitve tega zakona dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje naj ne bi bilo več podlage za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Za priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti je odločilen čas, ko je bila izdana nepravilna oz. nezakonita odločba, ki je bila nato odpravljena in tožniku priznana pravica za nazaj. V času izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem (1. 10. 2012) je veljal ZPIZ-1, ki je v že citirani določbi 276. člena urejal tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Kasneje sprejeti ZPIZ-2 na priznano odškodnino nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne posega v ureditev priznavanja odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da je odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti priznalo zgolj do 31. 12. 2012. Pritožbeno sodišče je enako stališče že zavzelo v drugi zadevi opr. št. Psp 526/2013 z dne 15. 5. 2014.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano V. točko izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da na zapadle zneske pokojnin obračuna odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska v plačilo do plačila, ter da tako obračunane zakonske zamudne obresti tožniku izplača v 60 dneh po izplačilu delne pokojnine, kot je bila tožniku priznana s sodbo.