Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cpg 1347/2013 ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CPG.1347.2013 AI generated

Appeal dismissed; manager lacks standing as agent of owners, not liable for debts.

Case Number VSL sodba II Cpg 1347/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court dismissed the appellant's appeal against a first-instance judgment that rejected a claim for payment of condominium fees. The appellant argued procedural violations, but the court found the defendant acted merely as an agent for the owners, lacking the necessary passive standing to be sued directly. Consequently, the first-instance decision was upheld because the court correctly identified the absence of a contractual relationship with the appellant.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 458. odst. 1; Upravnik etažnih lastnikov ni pasivno legitimiran v sodnem postopku, če nastopa le kot njihov pooblaščenec in ne more biti zavezanka za plačilo terjatev.

Keywords

AI generated
passive standing condominium management agency relationship procedural violation small value dispute

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
VSL I Cpg 527/2010
(1) Primerjaj s sodbama VSL I Cpg 527/2010, VSL I Cpg 1554/2012.
VSL I Cpg 1554/2012
(1) Primerjaj s sodbama VSL I Cpg 527/2010, VSL I Cpg 1554/2012.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pasivna legitimacije tožene stranke ni podana, ker je ta nastopala le kot upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov, torej kot njihov pooblaščenec.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101103/2011 z dne 13. 7. 2011 v izreku razveljavilo v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da upniku poravna v predlogu navedeno terjatev ter v delu glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve pravil pravdnega postopka, pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka je v tej zadevi najprej vložila predlog za izvršbo, s katerim je uveljavljala plačilo dveh računov št. 00484/10 G in 00491/10G v skupnem znesku 1.995,83 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje. Po odstopu zadeve pravdnemu sodišču je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da ni podana pasivna legitimacija na strani tožene stranke, ker je tožena stranka nastopala le kot upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov, torej kot njihov pooblaščenec, zato ne more biti zavezanka za plačilo vtoževane terjatve.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sama tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 28. 3. 2012, s katero je dopolnila tožbene navedbe, zatrjevala, da je tožena stranka dela, ki jih je opravila tožeča stranka, naročila v imenu etažnih lastnikov na naslovu C. Že iz trditev tožeče stranke torej izhaja, da tožena stranka v poslu ni nastopala v lastnem imenu, kar bi jo zavezovalo k plačilu kot naročnika. Tako vtoževana računa, na podlagi katerih je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo (prilogi A9 in A10 spisa), kot tudi opomina (prilogi A11 in A12 spisa) se po ugotovitvi sodišča prve stopnje glasijo na etažne lastnike na naslovu C. Nedvomno torej tudi tožeča stranka tožene stranke ni obravnavala kot zavezanca za plačilo storitev, izvedenih po tako podanem naročilu. Sklepanje sodišča o neizkazani pasivni legitimaciji tožene stranke je zato skladno tako s podano trditveno podlago same tožeče stranke, kot tudi z izvedenimi listinskimi dokazi. Zato sodba sodišča prve stopnje z navedeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjena, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, višje sodišče jo je lahko preizkusilo, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobenih kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost ali zakonitost sodbe.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na določila 32., 43. in 44. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Te določbo so sistemsko umeščene v III. poglavje SZ-1, ki ureja način upravljanja v večstanovanjskih hišah in tako predvsem razmerja s tem v zvezi med samimi etažnimi lastniki, kakor tudi med etažnimi lastniki in upravnikom. Med ta vprašanja sodi tudi vprašanje razpolaganja z rezervnim skladom. Določbe materialnopravno določajo pooblastila upravnika, ne dajejo pa podlage za njegovo pasivno legitimacijo v tem postopku (1).

10. Pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka kršila določila 68. člena SZ-1, ker tožeči stranki ob izdaji naročilnice ni predložila seznama etažnih lastnikov ter delilnika stroškov, pa predstavljajo pritožbene novote, za katere tožeča stranka ni izkazala, da jih ni mogla pravočasno podati v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožbeno sodišče jih zato ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Tudi sicer tožeča stranka zgolj na tako zatrjevanih opustitvah tožene stranke pri sklepanju pogodbe ne bi mogla utemeljiti pogodbenega razmerja s toženo stranko. Za odločitev v zadevi pa so nerelevantne tudi nadaljnje pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka, še preden je šla v posel, zagotoviti ustrezno finančno konstrukcijo. Ker mora procesne kršitve, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, stranka uveljavljati konkretizirano, tožeča stranka pa ni navedla, katere dokazne predloge je podala in kdaj jih je podala, pa jih sodišče ni izvedlo, pa pritožbenega očitka tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni mogoče preizkusiti.

12. Prvostopenjsko sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka zaradi neizkazanega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Primerjaj s sodbama VSL I Cpg 527/2010, VSL I Cpg 1554/2012.