Appeal dismissed; oral evidence request does not automatically include execution of expert appraisal.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Predlaganje ustnih dokazov samo po sebi ne vključuje tudi zahteve za izvedbo naroka, temveč mora stranka izvedbo naroka predlagati izrecno.

Po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, kar pomeni, da sodišče prve stopnje v pravdnem postopku kot del trditvene podlage tožbe upošteva tudi trditve, ki jih je tožeča stranka (prej upnik) navedla v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130099/2011 z dne 14. 9. 2011 ostane v veljavi v dajatvenem in stroškovnem delu izreka (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 100,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je v celoti in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov pritožnikov, z obrestmi v primeru zamude.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo brez glavne obravnave, ker je pravilno ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodna praksa in teorija sta namreč enotni, da predlaganje ustnih dokazov samo po sebi ne vključuje tudi zahteve za izvedbo naroka, temveč mora stranka izvedbo naroka predlagati izrecno (1). Opozarjanje pritožbe, da je tožena stranka v svojih vlogah na več mestih vztrajala pri zaslišanju zakonitih zastopnikov tožene stranke, zato ne more utemeljiti kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem sodišče prve stopnje tožene stranke ni bilo dolžno pozivati, da se izjavi, ali zahteva izvedbo naroka, kot to zmotno trdi pritožba. Stranka mora izvedbo naroka sama izrecno zahtevati že vnaprej, v svojih pisnih vlogah v skladu s 452. členom ZPP (2), česar tožena stranka ni storila, zato mora sebi pripisati negativne posledice takšne opustitve. Še dodatno, ker očitek kršitve določb 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu predstavlja očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar ni dopusten in posledično tudi ne upoštevan pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

Pritožba nadalje opozarja, da je sodišče tožbo nepravilno vsebinsko obravnavalo in bi jo moralo kot nepopolno zavreči, saj tožeča stranka ni navedla po katerem računu vtožuje zahtevani denarni znesek, na kateri podlagi je izdala račun, v zvezi s katerim življenjskim dogodkom, niti kdaj je nastala oziroma zapadla obveznost ter v kakšni višini. Le če bi se izkazalo, da navedbe pritožnika držijo in da glede na navedeno sam ni imel možnosti, da se brani zoper nepopolno tožbo, bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je v sporu majhne vrednosti dopustno uveljavljati.

Po prvem odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.

V predmetni zadevi se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se po ugovoru dolžnika in razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi se torej postopek ne vrne v začetno stanje, to je stanje ob vložitvi tožbe, temveč se nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari (drugi odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s 437. členom ZPP). Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje v pravdnem postopku kot del trditvene podlage tožbe upošteva tudi trditve, ki jih je tožeča stranka (prej upnik) navedla v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (3). V obravnavani zadevi je tožeča stranka v predlogu za izvršbo glede terjatve, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča, navedla, da terjatev vtožuje na podlagi računa št. 10697350 z dne 31. 10. 2010 v višini 1.317,66 EUR z dnevom zapadlosti 15.11.2010 in na podlagi računa št. 10748121 z dne 30. 11. 2010 v višini 441,08 EUR z dnevom zapadlosti 15. 12. 2010, ter nato po pozivu sodišča prve stopnje oba omenjena računa tudi predložila (A9 in A10) skupaj z dobropisi (A7 in A8) in kartico odčitkov (A3 do A6), v dopolnitvi tožbe pa še pojasnila, da je obveznost tožene stranke nastala skladno z Odlokom o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Odlok), po katerem tožeča stranka toženo stranko oskrbuje z vodo, tožena stranka pa je na podlagi istega Odloka uporabnik te javne službe. Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka v tako sestavljenih vlogah, ki skupaj tvorita tožbo, identificirala svoj zahtevek v tolikšni meri, da je bil sposoben za vsebinsko obravnavanje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki skušajo dokazati nasprotno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih trditev pravdnih strank, glede prerekanih trditev pa po izvedenem dokaznem postopku (drugi odstavek 214. člena ZPP in 212. člen ZPP) ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko na podlagi Odloka oskrbovala z vodo, za kar je toženi stranki mesečno izstavljala račune na podlagi pravilno opravljenih odčitkov na vodomeru za odjemno mesto tožene stranke, tožena stranka pa vtoževanih računov za porabljeno vodo za mesec oktober in november 2010 ni plačala, čeprav je bila to njena obveznost v skladu s 23. členom Odloka. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki zaračunala porabo vode, izkazano na njenem vodomeru. Sklicevanje tožene stranke na stanje iz odštevalnega števca, ki je lociran v njenem lokalu, je zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka odčitava porabo vode le na vodomeru, ne pa na odštevalnih števcih, ki so namenjeni za interno porazdelitev stroškov. Ker 1.) je vodomer tožene stranke izkazoval večjo porabo, 2.) tožena stranka pa ni trdila, da je okvaro v področju med vodomerom za odjemno mesto tožene stranke in odštevalnim števcem povzročila s svojim ravnanjem tožeča stranka in 3.) ker vodomer izliva vode ne bi izkazoval v primeru, če bi do napake prišlo na delu javnega vodovoda, je zaključilo, da je do izliva prišlo na področju vodovodnega omrežja tožene stranke in da zato nosi breme povečane porabe vode zaradi izlitja vode tožena stranka.

Tožena stranka je takšnim zaključkom sodišča prve stopnje nasprotovala z vztrajanjem, da sama odčitane količine vode ni porabila in da je do izliva vode iz cevi prišlo na območju, ki spada v sfero tožeče stranke. V ta namen je v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 27. 9. 2011 predlagala vpogled v listinsko dokumentacijo ter zaslišanje zakonitih zastopnikov tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je odločitev o spornem dejanskem stanju sprejelo ne da bi zaslišalo s strani tožene stranke predlagana zakonita zastopnika, s čimer pa toženi stranki ni bila kršena pravica do obravnavanja v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je dokaz z zaslišanjem strank zavrnilo kot nepotreben, ker je bilo dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno na podlagi pisno predloženih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP), s tem pa sicer skopo, a vendar (še) v zadostni meri zadostilo kriteriju obrazloženosti svoje odločitve. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka zatrjevanih dejstev drugače kot z zaslišanjem zakonitih zastopnikov ni mogla dokazovati. Pritožbeno sodišče po vpogledu v relevantne vloge tožene stranke ugotavlja, da je tožena stranka substancirala zaslišanje zakonitih zastopnikov zgolj z navedbo, da bi le-ta potrdila, kje je iztekla voda (ne pa tudi o tem, da je tožena stranka obvestila tožečo stranko o povečani porabi). Slednje pa je bilo mogoče povsem nedvoumno ugotoviti že iz dopisa z dne 24. 2. 2011, ki ga je ugovoru zoper sklep o izvršbi priložila tožena stranka in v katerem tožena stranka tožeči sporoča, da je do poškodbe vodovodne cevi prišlo „izven gostinskega lokala, v tleh dvorišča večstanovanjske stavbe na naslovu E.“. Ker ob tem tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere bi obstajal kakršenkoli dvom v resničnost besedila dopisa, dodatno pa ker točna lokacija okvare cevi niti ni bistvena (bistveno je, da je napaka nastala na vodovodnem omrežju tožene stranke kot uporabnika), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben.

S sklicevanjem na prvo in drugostopenjsko odločbo v zadevi VI P 3039/2011 pritožba ne more uspeti, saj tam trditvena podlaga tožeče stranke (tudi zaradi ugovora tožene stranke, ki je meril na vtoževano višino obveznosti) ni bila zadostna. To pa je v bistvenem drugače kot v obravnavani zadevi, kjer tožena stranka v svoji obrambi ni ugovarjala nastanku oziroma podlagi obveznosti, niti vsebini podatkov na vtoževanih računih (glej točko 11 obrazložitve), zato jih tožeča stranka ob že ugotovljeni zadostni trditveni podlagi (glej točko 9 obrazložitve) ni bila dolžna dodatno pojasnjevati.

Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve navedlo zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge za sprejeto odločitev. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, saj sodba vsebuje vsa bistvena dejstva (o jasno določenem predmetu spora), ki vodijo do pravne posledice, da je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanih računov na podlagi odčitane količine vode v mesecu oktobru in novembru 2010 na vodomeru tožene stranke.

Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče tako (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument. V konkretnem primeru pritožba nepravilno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožena stranka sama odpravila napako, da tožena stranka tožeče stranke ni obvestila o povečani porabi, da je tožena stranka opustila dolžnost kontroliranja vodomera in da se je okvara nahajala na dvorišču tožene stranke, ker naj bi bilo to v popolnem nasprotju z navedbami strank. S takšnim naziranjem namreč tožena stranka ne uveljavlja t. i. protispisnosti, temveč de facto uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722, ter primerjaj odločbe VSL II Cp 511/2011 in II Cp 2634/2012 ter sklep VS RS III Ips 171/2009.

(2) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013.