Appeal dismissed; court upheld five-year probation period despite high debts and family needs.

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

[JEDRO]

Glede na višino dolgov in razloge za insolventnost stečajnega dolžnika ni utemeljeno krajše preizkusno obdobje od najdaljšega, četudi mora dolžnik preživljati tri otroke. Pri tem ima sodišče prve stopnje tudi prav, da je dolžnik s prevzemanjem tako visokih poroštev hote izpostavil svojo družino, tudi mladoletne otroke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika in 2.) določilo preizkusno obdobje petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, pri čemer zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 26.3.2019.

2. Zoper 2. točko navedenega sklepa se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče napačno določilo dolžino preizkusnega obdobja, saj ni upoštevalo, da so priglašene terjatve glavnih upnikov le pogojne terjatve, ki izhajajo iz danih poroštev, ne gre pa za kredite, ki bi jih dolžnik najemal za osebno porabo. Glavni dolžniki so gospodarske družbe, ki so pogodbe sklenile pri opravljanju gospodarske dejavnosti, dolžnik pa je bil prisiljen dati poroštva, ki so jih zahtevali upniki, čeprav je bilo takrat njegovo premoženjsko stanje praktično enako, kot ob uvedbi stečaja. Zaključki sodišča, da so posojilodajalci „očitno“ ocenili, da družbe takrat niso bile dobro stoječe, so pavšalni. Glede na višino obveznosti iz poroštev ni realno pričakovati, da bi jih lahko dolžnik v petih letih povrnil. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo dolžnikovih družinskih razmer – treh otrok, ki jih mora preživljati. Pavšalni so zaključki sodišča, da je „očitno“ dolžnik sam aktivno prispeval k insolventnosti družbe M. d.o.o. (prej S. d.o.o.) in opustil dolžno skrbnost pri vodenju družbe, s čimer je povzročil tudi svojo insolventnost, saj je splošno znano, da je splošna svetovna gospodarska kriza povzročila propad velikega števila podjetij v Sloveniji. Sodišče prve stopnje tudi z ničimer ne pojasni, zakaj je tako ključno poroštvo, dano družbi T. d.d., ki je hkrati najvišje in bo kredit družba tudi odplačala. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo namena odpusta obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (4. odstavek 400. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Kot najpomembnejša kriterija za določitev preizkusnega obdobja je sodišče prve stopnje upoštevalo višino dolžnikovih obveznosti in razloge za njegovo insolventnost, upoštevalo pa je tudi ostale kriterije, ki so mu bili znani.

5. Dolžnik sam navaja, da je prevzel poroštvo za 22 milijonov eurov kreditnih obveznosti glavnih dolžnikov. Iz dopolnjenega seznama preizkušenih terjatev (sklep o preizkusu terjatev še ni bil izdan) izhaja, da je zgolj za družbo M. d.o.o. – v stečaju dolžnik prevzel poroštvene obveznosti v višini okrog 5 mio EUR. Dolžnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil več kot 20 let ustanovitelj in edini direktor te družbe, kar pa dejansko pomeni, da je bil tudi odgovoren za poslovanje te družbe in bi moral poskrbeti za vračilo njenih dolgov oziroma pravočasno ukrepati v skladu s predpisi o finančnem poslovanju podjetij, če družba poplačila ni več zmogla, česar ga ni odvezala niti gospodarska kriza. Ta družba je v stečaju, svojih obveznosti pa ni odplačala (vsaj dolžnik tega niti ne trdi), kar pa pomeni, da je vsaj ta dolg že zapadel in je tako že nastopila poplačilna dolžnost stečajnega dolžnika B. N. V tem smislu je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je sam prispeval tudi k svoji insolventnosti, kar je sodišče pravilno navedlo in dovolj izčrpno obrazložilo, zato ni utemeljena pritožbena trditev o pavšalnosti zaključkov sodišča prve stopnje.

6. Že ta dolg je zelo visok. Ob upoštevanju drugih poroštvenih obveznosti v zvezi z glavnim dolžnikom T. d.d. pa se izkaže, da je obseg dolžnikovih obveznosti dejansko izjemno visok. Dolžnik je zaposlen, pa prejema le minimalno plačo, čeprav naj bi, kot sam trdi, delal več kot 8 ur dnevno. Star je 42 let. Sodišče prve stopnje glede na svoje stališče ni bilo dolžno preverjati, ali ima dolžnik res tri mladoletne otroke. Tudi višje sodišče pa se strinja, da glede na višino dolgov in razloge za insolventnost stečajnega dolžnika ni utemeljeno krajše preizkusno obdobje od najdaljšega, četudi mora dolžnik preživljati tri otroke. Pri tem ima sodišče prve stopnje tudi prav, da je dolžnik s prevzemanjem tako visokih poroštev hote izpostavil svojo družino, tudi mladoletne otroke. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni realno pričakovati, da bo dolžnik dolgove v preizkusnem obdobju povrnil, zaradi česar naj bi bilo to obdobje predolgo, pa je treba še pojasniti, da na preizkusno obdobje ta možnost ne vpliva. Če bi bilo tako ali tako realno pričakovati, da bo (katerikoli) stečajni dolžnik lahko v preizkusnem obdobju povrnil svoje dolgove, odpust obveznosti niti ne bi bil potreben, le malo dalj časa, pa ne več kot pet let, bi bilo potrebno za vračilo dolgov.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).