Appeal dismissed; plaintiff failed to prove ownership via prescription or building on foreign land.

I. Umik pritožbe M.M. se vzame na znanje.

II. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 418,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Priposestvovanje dela nepremičnine je mogoče, če se posest izvršuje le na določenem delu, ni pa mogoče priposestvovanje idealnega dela.

Zaradi odsotnosti ustreznih trditev tožeče stranke ni bilo mogoče preveriti, ali je tožeča stranka zgradila objekt v smislu določb ZTLR o gradnji na tujem svetu in je bil tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga utemeljeno zavrnjen.

Tožeča stranka ni uspela z zahtevkom na ugotovitve lastništva nepremičnine, zato tudi z izbrisno tožbo ne more uspeti, saj ta varuje osebo, katere pravica je bila z vpisom v zemljiški knjigi prizadeta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Predmet pritožbenega postopka je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev: solastnine idealnega deleža nepremičnine, ki je bil pridobljen na originaren način s priposestvovanjem in z gradnjo objekta na tujem zemljišču (točka III.) in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na Mestno občino Ljubljana na parc. št. 1002/3, k. o. X, z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (II) ter odločitev o stroških postopka (točka IV. in V.).

2. Odločitev sodišča v II. - V. točki izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V uvodu problematizira odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet pravde, na podlagi gradnje na tujem svetu oziroma s priposestvovanjem. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A. S., ki bi izpovedal, da je njegov pokojni oče sporno zemljišče prodal S.M. in zanj prejel kupnino, niti ni opravilo poizvedb na GURS in DURS, s katerimi bi tožniki dokazali, da so bili dobroverni posestniki zemljišča. V nadaljevanju problematizira odločitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi bila tožena stranka ob sklepanju kupoprodajne pogodbe s pok. S. dobroverna. Odločitve sodišča, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice s pravnim poslom (točka I.), pritožba ne izpodbija.

3. Pritožba ni utemeljena.

O priposestvovanju

4. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, da je priposestvovanje dela nepremičnine sicer mogoče, če se posest izvršuje le na določenem delu, ni pa mogoče priposestvovanje idealnega dela. To bi bilo v nasprotju s konceptom posesti kot dejanske oblasti nad stvarjo in pojmom solastnine, ki izključuje lastninsko pravico na realnem delu stvari.

O pridobitvi lastninske pravice dobrovernega graditelja na tujem svetu

5. Tožbeni zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu je bil zavrnjen, ne le zaradi nedobrovernosti tožnikov, ampak zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Tožeča stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje nikoli ni določno navedla, kaj idealni delež vsakega od tožnikov v naravi predstavlja. Ni določno opisala objektov, ki naj bi jih zgradili tožniki na zemljišču tožene stranke, niti ni določno opredelila pripadajočega dela zemljiške parcele posamezni stavbi. Zato ni mogoče preveriti, ali je kateri od tožnikov zgradil objekt v smislu določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o gradnji na tujem svetu. Pri opredelitvi obsega funkcionalnega zemljišča pa bi bilo potrebno upoštevati naravo zgradbe, njen namen, naravne danosti zemljišča in krajevne razmere. S tem v zvezi tožeča stranka ni podala nikakršne trditvene podlage, zato je mogoča samo zavrnitev tožbenega zahtevka.

6. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih ima takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima.

7. Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, da ima aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo le tisti, ki je pravico na nepremičnini pridobil pred vpisom tožene stranke in je bil z vpisom, ki ga izpodbija, prizadet. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na priposestvovanje in ugotovitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni uspela, ni izkazala, da ima na nepremičnini, ki jo skuša zavarovati z izbrisno tožbo, lastninsko pravico. Zato z izbrisno tožbo ne more uspeti. Bistveno za zavrnitev tožbenega zahtevka po izbrisni tožbi je, da tožeča stranka ni izkazala, da bi pridobila stvarno pravico, ki bi jo lahko pred učinki domnevne nične pogodbe varovala z izbrisno tožbo. Ker tožbenemu zahtevku zaradi navedenega ni mogoče ugoditi, je opredeljevanje do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, na podlagi katere je tožena stranka pridobila lastninsko pravico, nepotrebno, ker tožeča stranka proti toženi stranki kot domnevno nedobrovernemu kupcu ni postavila zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila z vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Očitno se zaveda, da tudi s takšnim zahtevkom ne bi mogla uspeti, ker je bil njen zahtevek, da je lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom, pravnomočno zavrnjen, saj te odločitve sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku niti ni izpodbijala.

8. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Tožeča stranka je v pritožbi propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama. Dolžna pa je povrniti tudi stroške toženi stranki za odgovor na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Natančna specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.