Appeal allowed; court found essential procedural violation regarding trust in land register and co-ownership. Dismissed
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against the first-instance judgment, which had ruled in favor of the third party claiming a prescriptive easement. The plaintiffs argued that the lower court violated procedural rules by failing to address their defense that they were unaware of the easement when acquiring ownership, relying on the principle of trust in the land register. The court agreed, finding that this unaddressed defense was legally relevant and constituted an essential violation of the Code of Civil Procedure, necessitating the annulment of the first-instance decision and remittal of the case.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 339. člen (2. odst. 8), 354. člen (1. odst.); The court must annul a first-instance judgment and remit the case if the lower court fails to address a legally relevant defense raised by the opposing party, particularly when that defense concerns the principle of trust in the land register and co-ownership.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Solastnika potencialno služeče nepremičnine sta z vidika načela zaupanja v zemljiško knjigo enotna sospornika.
[OBRAZLOŽITEV]
1. V obravnavani zadevi sta najprej A. in L. D. vložila tožbo, s katero sta uveljavljala varstvo svoje lastninske pravice zaradi domnevnega vznemirjanja s strani A. L. Nato je žena A. L., C. L. vložila samostojno tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala stvarno služnost na zemljišču, ki je predmet prve tožbe. Sodišče je obe zadevi združilo, saj je bistvo obeh pravdnih zadev osredotočeno na vprašanje, ali C. L. služnostno pravico ima ali ne. Sodišče je ugotovilo, da jo ima. Zato je tožbeni zahtevek A. in L. D. zavrnilo, zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti pa ugodilo.
2. Proti sodbi vlagata pritožbo zakonca D. Sklicujeta se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) in sodišču predlagata naj sodbo spremeni in ugodi njunemu tožbenemu zahtevku, zahtevek C. L. pa naj zavrne. Pritožnika najprej trdita, da bi moralo sodišče presojati priposestvovanje po določbah ZTLR (2) in Občega državljanskega zakonika (ODZ). V preostalem delu pritožbe pa trdita, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pojasnjujeta, kakšne trditve sta podala v odgovoru na tožbo C. L. Te trditve se opirajo na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Četudi bi C. L. priposestvovala služnostno pravico, to ne more iti na njuno škodo. O izvrševanju služnosti namreč ob pridobitvi lastninske pravice toženca nista ničesar vedela. Ker sodišče o teh trditvah nima nobenih razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
3. Pritožba je bila vročena ostalim strankam, ki nanjo niso odgovorile.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Prvi del pritožbe, s katerim pritožnika sodišču očitata, da je uporabilo napačno pravno podlago, ne spremeni bistva zadeve. Tudi po pravilih ZTLR in ODZ se je stvarna služnost priposestvovala pod enakimi pogoji. V ZTLR je tako določal 54. člen, v ODZ pa paragraf 1470. Slednji je sicer določal tridesetletno priposestvovalno dobo, vendar se je to pravno pravilo od pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča Jugoslavije, ZSO št. V/1 1960 uporabljalo tako, da je znašala priposestvovalna doba dvajset let.
6. V pretežnem delu pritožbe pritožnika utemeljujeta, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o njunih trditvah iz odgovora na tožbo za ugotovitev priposestvovane služnostne pravice. Gre za trditve, da pritožnika ob pridobitvi lastninske pravice (lastninsko pravico je prvi pridobil z deodovanjem, drugi pa na podlagi pravnega posla) za kakršnokoli služnost nista vedela, dalje, da jima pogodba iz leta 1957 ni bila znana ter da pot tudi ni vidna v naravi. Dalje trdita, da sta enotna sospornika (196. člen ZPP).
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse te pritožbene trditve resnične in tudi pravno relevantne. Trditve, na katere se sklicujeta, so vsebovane (predvsem) v 3., 5. in 6. točki njunega odgovora na tožbo. Te trditve so pravnorelevantne z vidika načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki je sedaj izpeljano v drugem odstavku 44. člena SPZ, v času konkretnega pravnega posla pa v četrtem odstavku 5. člena ZZK (3). Prav tako drži, da sta pritožnika enotna sospornika, saj morebitna služnost obremenjuje oba idealna solastniška deleža in torej načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki ščiti enega, po naravi stvari velja tudi za drugega. In slednjič, sodišče se do navedenih trditev v izpodbijani sodbi ni opredelilo, s čimer je prezrlo pravno relevantni ugovor zdajšnjih pritožnikov, ki se opira na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Odgovora sodišča prve stopnje na te trditve ni mogoče niti smiselno razbrati iz ostalih pritožbenih navedb. Ni namreč bistveno to, ali sta pritožnika kasneje videla voziti A. L. po njuni nepremičnini, marveč to, ali sta za obstoj služnostne pravice vedela oziroma bi vsaj mogla in morala vedeti v trenutku pridobitve lastninske pravice.
8. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je pritožbenemu sodišču narekovalo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi (procesno pooblastilo iz prvega odstavka 354. člena ZPP) ter zadevo vrne sodišču prve stopnje z edinim napotkom naj navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v ponovljenem postopku odpravi.
---
(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo, ter poznejše spremembe tega predpisa).
(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in poznejše spremembe).
(3) Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95).