Insurance contract termination occurs simultaneously with coverage lapse, not at insurer's chosen date. Claimant loses appeal on premium payment for coverage-free period.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Razdrtje zavarovalne pogodbe po 4. odstavku 937. člena OZ ne nastopi s trenutkom, ki ga izbere zavarovalnica, ampak z iztekom roka iz 3. odstavka 937. člena in s prenehanjem zavarovalnega kritja, torej hkrati.

V primeru prenehanja zavarovalnega kritja, zavarovanec ni dolžan plačati premije za obdobje, za katero nima zavarovalnega kritja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. toči izreka ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10037/2013 s 1. 2. 2013 za glavnico 86,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2012; v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da mora tožencu v 8 dneh povrniti 77,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V pritožbi vztraja pri stališču, da je glede na določbi 3. in 4. odstavka 937. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena do zavarovalne premije tudi za obdobje, v katerem zavarovancu ne nudi zavarovalnega kritja. Meni, da sodišče prve stopnje ne loči med trenutkom prenehanja zavarovalnega jamstva in trenutkom prenehanja zavarovalne pogodbe. Prenehanje zavarovalnega jamstva ne povzroči prenehanja zavarovalne pogodbe. Kdaj bo razdrla zavarovalno pogodbo, je stvar zavarovalnice same.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku na plačilo premije premoženjskega zavarovanja so odločilna naslednja dejstva:

toženec ni plačal premije premoženjskega zavarovanja za zavarovalno obdobje od 1. 1. 2012 do 1. 1. 2013, ki bi jo moral plačati vnaprej,

tožeča stranka ga je z dopisom o tem obvestila 19. 12. 2011, nato pa še enkrat in pojasnila, da bo po izteku roka (30 dni od prejema obvestila) prenehala njena obveznost, da izplača v zavarovalni pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino,

po preteku 30 dni, to je 4. 3. 2012, je zavarovalno kritje prenehalo,

tožeča stranka je pogodbo razdrla 13. 12. 2012 in v obvestilu navedla, da jo razdira s 1. 1. 2013.

6. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru prenehanja zavarovalnega kritja, zavarovanec ni dolžan plačati premije za obdobje, za katero nima zavarovalnega kritja, je materialnopravno pravilno. Napačno je mnenje zavarovalnice, da v primeru, ko je razdrla pogodbo, trenutek razdrtja pogodbe in trenutek prenehanja kritja nista ista. V skladu z določbo 4. odstavka 937. člena OZ lahko zavarovalnica po izteku roka iz tretjega odstavka istega člena razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka. A tožeča stranka spregleda, da razdrtje zavarovalne pogodbe ne nastopi s trenutkom, ki ga, kot sama meni, izbere zavarovalnica, ampak OZ izrecno določa, da razdrtje nastopi z iztekom roka iz 3. odstavka 937. člena OZ in s prenehanjem zavarovalnega kritja, torej hkrati.

7. Tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da bi drugačna razlaga, to je takšna, ki jo zastopa tožeča stranka, nasprotovala načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), je popolnoma pravilno. Terjanje zavarovalne premije za obdobje, ko je zavarovalno kritje prenehalo, s sklicevanjem na to, da ob prenehanju zavarovalnega kritja zavarovalnica lahko pač sama izbere, kdaj bo razdrla pogodbo (zgolj zato, da bo zavarovalno premijo prejela za čim daljše obdobje, čeprav zavarovalnine ni več dolžna plačati), je poleg tega tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki od udeležencev v obligacijskih razmerjih kljub morebitnim nasprotujočim si interesom terja, da so drug do drugega lojalni.

8. Pritožba torej ni utemeljena, sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešilo pa tudi ni kakšne od kršitev, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato stroške pritožbenega postopka krije sama. Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi v primeru, da bi bila pritožba tožeče stranke utemeljena, lahko vplivalo na njen procesni položaj oziroma ga izboljšalo tako, da bi višje sodišče sodbo namesto, da bi jo spremenilo, razveljavilo. Zato tudi toženec stroške pritožbenega postopka krije sam.