Appeal granted; court jurisdiction for property vs non-property damages in delay of trial cases differs.

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pristojnost za sojenje o zahtevku za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku se določi po tretjem odstavku 20. člena ZVPSBNO in za sojenje o zahtevku za premoženjsko škodo po splošnih pravilih ZPP, ker specialnega predpisa o pristojnosti za to vrsto škode v ZVPSBNO ni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke o krajevni nepristojnosti obravnavnega sodišča.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da odloči, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v tej zadevi in se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah, podredno Okrožnemu sodišču v Celju. V zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pristojnost sodišča zmotno temeljilo na prvem odstavku 46. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker bi moralo odločiti po tretjem odstavku 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), po kateri je za odločanje izključno krajevno pristojno sodišče po prebivališču tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da navedbe tožnika v tožbi in vlogi z dne 17.10.2013 ne odkazujejo na uporabo ZVPSBNO. Tožeča stranka je namreč izrecno poudarila, da zahteva odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku. Sodišče sicer ni vezano na pravno kvalifikacijo strank, vendar je glede na dejanske navedbe tožeče stranke očitno, da zahteva odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Odškodninska odgovornost države in njenih organov je v 26. členu Ustave RS urejena zgolj na načelni ravni, konkretizirana pa je v posameznih zakonih. Za konkreten primer je odškodninska odgovornost države opredeljena v ZVPSBNO. Ta daje podlago za uveljavljanje tako nepremoženjske kot premoženjske škode. Pri odškodnini zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku gre za specialne določbe ZVPSBNO in se tudi pristojnost sodišča določi po njih, ne pa po določbah ZPP. Pritožba opozarja tudi na neenotno sodno prakso Okrožnega sodišča v Ljubljani pri obravnavi odškodninskih zahtevkov na podobnih dejanskih stanjih in enakih pravnih podlagah. Pri tem pritožba izpostavi primere opravilnih številk P 2446/2013-III, P 1919/2013-III v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani R 409/2013.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Nedvomno tožeča stranka v tej pravdi vtožuje nepremoženjsko (5.000,00 EUR) in premoženjsko (167.853,12 EUR) škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Vendar je pritožnica v zmoti s prepričanjem, da se pristojnost sodišča za odločanje tako o premoženjski kot o nepremoženjski škodi določa po tretjem odstavku 20. člena ZVPSBNO, torej da je izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče po prebivališču tožeče stranke. Res je odškodninski postopek zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku materialnopravno in procesno urejen v ZVPSBNO kot v specialnem predpisu, kar pomeni, da se odškodnino določi po postopku in kriterijih, kot jih določa ta zakon, v kolikor pa v tem zakonu ni posebnih (specialnih) določb, pa veljajo splošne določbe, to je za postopek ZPP in za materialnopravna vprašanja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). To velja tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo, pri čemer sta po obstoječi pravni teoriji in sodni praksi zahtevek za povrnitev premoženjske škode in zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode dva ločena (samostojna) postopka, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, četudi oba izvirata iz istega historičnega dogodka (glej komentar k 41. členu ZPP prva knjiga, Založba Ur. l. RS in GV založba ter odločbe VS RS II Ips 456/2002, II Ips 338/2002, II Ips 588/2002, II Ips 27/2003, II Ips 180/2003). In pristojnost za sojenje o zahtevku za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku se določi po tretjem odstavku 20. člena ZVPSBNO in za sojenje o zahtevku za premoženjsko škodo po splošnih pravilih ZPP, ker specialnega predpisa o pristojnosti za to vrsto škode v ZVPSBNO ni.

5. Iz zgoraj pojasnjenega sledi, da je tožeča stranka z obstoječo tožbo postavila več (dva) tožbenih zahtevkov v eni tožbi, pri čemer zahtevka temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Takšni zahtevki pa se skladno drugemu odstavku 182. člena ZPP lahko komulirajo v eni tožbi samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Ker je evidentno, da je stvarna (in krajevna) pristojnost za vsakega od postavljenih zahtevkov različna, ni pogojev za njuno komulacijo v eni tožbi, kar ima za posledico razdružitev postopka.

6. Ker je sodišče prve stopnje torej s svojo odločitvijo v izpodbijanem sklepu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o ugovoru krajevne (in dejansko tudi stvarne) pristojnosti sodišča tožene stranke, bo moralo pred tem ali obenem razdružiti postopek skladno z zgoraj podanimi pojasnili.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v postopku.