Supreme Court quashes lower court's order for victim compensation in probation due to lack of civil claim.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se

- izpodbijana pravnomočna sodba I K 40206/2010 z dne 18. 5. 2010 spremeni tako, da se v pogojni obsodbi izrečen dodatni pogoj povrnitve škode za D. S. in po uradni dolžnosti za M. T. ne izreče,

- pravnomočna sodba o preklicu pogojne obsodbe II Kr 40206/2010 z dne 18. 11. 2010 se razveljavi.

[JEDRO]

Tudi če bi oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, sodišče v postopku za izdajo kaznovalnega naloga (po ureditvi, ki je veljala do spremembe ZKP-L) o njem ne bi moglo odločiti in bi oškodovanca zgolj napotilo na pravdo.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo o kaznovalnem nalogu ugodilo predlogu državnega tožilca in spoznalo obsojenega D. S. za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo in mu določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in ob dodatnem pogoju, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe podjetju J. d.o.o., povrne škodo v višini 68,10 eura, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodba je postala pravnomočna 2. 7. 2010. Ker obsojenec ni povrnil povzročene škode, je Okrajno sodišče v Celju s sodbo II Kr 40206/2010 z dne 18. 11. 2010 na podlagi četrtega odstavka 506. člena ZKP pogojno obsodbo preklicalo in obsojencu izreklo kazen treh mesecev zapora ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec izhaja, da izpodbija tako pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu kot tudi pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe in predlaga, da Vrhovno sodišče dodatni pogoj odpravi. Tako bi moralo ob odločanju o preklicu pogojne obsodbe odločiti že sodišče prve stopnje, saj je dodatni pogoj, ki ga je sodišče prve stopnje izreklo obsojencu, nezakonit. Sodišče prve stopnje v sodbi o kaznovalnem nalogu tega dodatnega pogoja ne bi smelo izreči, saj oškodovanec premoženjskopravnega zahtevka ni uveljavljal, poleg tega pa bi sodišče obsojencu skladno z določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1, glede na omejitve 445.a člena ZKP, lahko naložilo zgolj vrnitev premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem. Sodišče je s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu v škodo obsojenca prekršilo določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 na način, naveden v 5. točki 372. člena ZKP. Prav tako je sodišče prve stopnje ob preklicu pogojne obsodbe nepravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, s čimer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Sodišče je namreč ob preklicu imelo na voljo možnost, da dodatni pogoj odpravi, saj s tem ne bi mimo v zakonu predvidenih možnosti poseglo v pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu in bi nezakonito stanje odpravilo. Če bi sodišče tako ravnalo, bi ostala v veljavi le pogojna obsodba v svoji temeljni obliki. Čeprav je na prvi pogled videti, da bi sodišče s tem presojalo zakonitost izrečene kazenske sankcije v pravnomočni sodbi o kaznovalnem nalogu, pa temu ni tako, saj bi sodišče odločalo le o spremembi prejšnje sodbe v okvirih, ki jih določa zakon. O utemeljenosti obtožbe in kazenski sankciji sodišče ne bi odločalo, saj je bilo o tem odločeno že s pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu. Sodišče je s preklicem pogojne obsodbe nezakonit dodatni pogoj udejanjilo in obsojenca zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ni bila zakonito določena, sankcioniralo.

3. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil.

B. 4. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje v celoti sledilo predlogu državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, in sicer tudi v delu, ki se nanaša na dodatni pogoj povrnitve škode oškodovancu. Pri tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da oškodovanec predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ni podal. Sodišče o neobstoječem premoženjskopravnem zahtevku ne more odločati in posledično v pogojni obsodbi ne more izreči dodatnega pogoja povrnitve škode oškodovancu. To možnost je zakonodajalec predvidel šele s spremembo ZKP-L, ki velja od 15. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je prav tako spregledalo, da v predlogu za izdajo kaznovalnega naloga državni tožilec ne more predlagati vseh kazenskih sankcij iz 3. člena KZ-1, temveč le tiste, ki so navedene v drugem odstavku 445.a člena ZKP. Četudi bi oškodovanec podal premoženjskopravni zahtevek, sodišče v postopku za izdajo kaznovalnega naloga o njem ne bi moglo odločiti in bi oškodovanca zgolj napotilo na pravdo. Sodišče bi lahko na podlagi 2. točke drugega odstavka 445.a člena ZKP obsojencu kvečjemu odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. S tem je sodišče prve stopnje v škodo obsojenca kršilo določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 in je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da se dodatni pogoj povrnitve škode, ki ga je sodišče prve stopnje v okviru pogojne obsodbe naložilo obsojencu, ne izreče.

5. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da je sodišče s preklicem pogojne obsodbe v škodo obsojenca odločilo, da se obsojencu določena kazen zapora treh mesecev izreče, čeprav je dodatni pogoj, ki ga obsojenec ni izpolnil, nezakonit. Sodišče ob odločanju o preklicu pogojne obsodbe ne more presojati zakonitosti pravnomočne sodbe oziroma pogojne obsodbe. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je pravnomočna sodba o kaznovalnem nalogu v delu, ki določa, da se obsojencu v pogojni obsodbi izreče dodatni pogoj povrnitve škode oškodovancu, nezakonita in je pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu spremenilo tako, da dodatnega pogoja ni izreklo, je po pravilu konsekutivnega odločanja razveljavilo tudi pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe, ki temelji na neizpolnitvi prav tega nezakonitega dodatnega pogoja.

6. Ker je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu na enak način kršilo materialni zakon tudi soobsojenemu M. T., je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 424. člena ZKP razsodilo, da se tudi dodatni pogoj, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo soobsojenemu M. T., ne izreče. Enak razlog, zaradi katerega je Vrhovno sodišče razsodilo, da se dodatni pogoj za obsojenega D. S. ne izreče, je namreč podan tudi v korist obsojenega M. T., glede katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena.

C. 7. Zaradi navedene kršitve tretjega odstavka 57. člena KZ-1 je Vrhovno sodišče na podlagi določb 426. člena ZKP in drugega odstavka 424. člena ZKP zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo o kaznovalnem nalogu spremenilo tako, da je razsodilo, da se v pogojni obsodbi izrečen dodatni pogoj povrnitve škode za D. S. ter po uradni dolžnosti za M. T. ne izreče, pravnomočno sodbo o preklicu pogojne obsodbe II Kr 40206/2010 z dne 18. 11. 2010 pa posledično razveljavilo.