Appeal against detention order dismissed; prior proceedings insufficient for recidivism risk without established probable cause.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Izvršitev drugega kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, lahko kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 25578/2014 z dne 18. 6. 2014 zoper obdolženca M. K. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in kaznivega dejanja pranja denarja v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 25578/2014 z dne 20. 6. 2014 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 3. 7. 2014 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki trdijo, da sklep o odreditvi pripora in sklep zunajobravnavnega senata nista zakonita oziroma nista sestavljena v skladu z določilom drugega odstavka 202. člena ZKP. Po mnenju zagovornikov naj sklep o odreditvi pripora v delu, ki se nanaša na vzpostavitev utemeljenega suma, ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371.

člena ZKP. Zagovorniki opozarjajo, da bi naj preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora zgolj povzela dokazno gradivo, ki je bilo zbrano v predkazenskem postopku ter navedla, da utemeljen sum izhaja iz kazenskih ovadb in njunih prilog ter iz obrazložitve zahteve za preiskavo, pri tem pa naj ne bi obrazložila, na kakšen način bi naj bil utemeljen sum vzpostavljen. Zagovorniki menijo tudi, da vse dokazno gradivo iz predkazenskega postopka, na katerega bi se naj sklicevala preiskovalna sodnica v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora, ne potrjuje obstoja utemeljenega suma.

Zagovorniki se ne strinjajo, da bi naj bil podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj je za to potreben obstoj subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki pa v tem primeru naj ne bi bile ustrezno obrazložene, kot to predvideva drugi odstavek 202. člena ZKP. Po mnenju zagovornikov naj pripor v obravnavani zadevi ne bi bil neogibno potreben za varnost ljudi in premoženja ter uspešno izvedbo postopka, saj naj sodišče ne bi upoštevalo vseh razbremenilnih dejstev na strani obdolženca, pri čemer navajajo, da gre pri obdolžencu za urejeno in še nikoli pravnomočno obsojeno osebo, ki trenutno zaključuje študij informatike, poleg tega pa bi naj bili obdolžencu ob hišni preiskavi zaseženi vsi računalniki in elektronske naprave, kar bi naj pomenilo, da na prostosti ne bi mogel izvrševati istovrstnih kaznivih dejanj.

Zagovorniki zaradi vsega navedenega predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremeni tako, da se obdolžencu pripor odpravi oziroma mu podredno določi ukrep hišnega pripora, ki se bo izvajal na naslovu C.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 15. 7. 2014, predlagala zavrnitev zahteve. Navaja, da je utemeljenost suma podrobno obrazložena v 6. točki sklepa o odreditvi pripora, v kateri naj bi preiskovalna sodnica podrobno naštela in tudi ustrezno obrazložila zbrane dokaze. Prav tako naj bi izpodbijana sklepa utemeljeno ugotavljala obstoj ponovitvene nevarnosti za obdolženca, ki sicer res še ni bil pravnomočno obsojen, vendar pa naj bi bil še v dveh drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, vendar se o njem niso izjavili.

B. 5. Očitek zahteve, da utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni v zadostni meri obrazložen ter da sklep o odreditvi pripora in sklep zunajobravnavnega senata nista sestavljena v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP, ni utemeljen. Dežurna preiskovalna sodnica je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora navedla, da utemeljen sum izhaja iz ovadbe Policijske postaje Ljubljana Center z dne 18. 6. 2014 in kazenske ovadbe SKP, PU Ljubljana z dne 18. 6. 2014 in vseh prilog h kazenskima ovadbama ter da utemeljen sum izhaja tudi iz obrazložitve zahteve za preiskavo zoper obdolženca M. K., P. B., D. B., E. A., pravno osebo I. d.o.o. in pravno osebo M. d.o.o. Dežurna preiskovalna sodnica je v navedeni točki obrazložitve izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora natančno in izčrpno obrazložila okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana kazniva dejanja. Navedenim ugotovitvam in obrazložitvi se je v celoti pridružil tudi zunajobravnavni senat. Izpodbijani sklep o odreditvi pripora in sklep zunajobravnavnega senata tako vsebujeta obrazložitev v zvezi z odločilnimi dejstvi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana kazniva dejanja. S tem, ko zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj utemeljenega suma, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter zatrjuje, da obstoj subjektivnih in objektivnih okoliščin v zvezi s pripornim razlogom naj ne bi bil obrazložen v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP. Zahtevi za varstvo zakonitosti je sicer mogoče pritrditi, da se sklep o odreditvi pripora in sklep zunajobravnavnega senata neutemeljeno sklicujeta na druge kazenske postopke v zvezi s hišno preiskavo in ukvarjanjem obsojenca s kaznivimi dejanji.

V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča lahko izvršitev drugega kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 62104/2012 z dne 10. 1. 2013). Pri odredbi za hišno preiskavo, vložitvi obtožnega predloga in vložitvi zahteve za preiskavo, na katero se sklicuje dežurna preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora, ne gre za takšne faze kazenskega postopka, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti v drugem kazenskem postopku.

Vendar pa je priporni razlog ponovitvene nevarnosti za obdolženca podan že na podlagi drugih okoliščin, ki so v sklepu o odreditvi pripora in sklepu zunajobravnavnega senata tudi ustrezno obrazložene. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je namreč podan, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 43025/2010 z dne 27. 7. 2010).

Tudi v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so predmet obravnavanega kazenskega postopka, je namreč bilo pojasnjeno, da ponovitvena nevarnost izhaja iz obsežne kriminalne količine, sam način izvršitve pa kaže na zelo dobro organizacijo in zelo dobro poznavanje računalništva in hekerstva, pri čemer je bilo pojasnjeno tudi, da je obdolženec tak računalniški strokovnjak, da bi z lahkoto nadaljeval s kaznivimi dejanji, zaradi česar kakršenkoli milejši ukrep ne bi bil zadosten za odvrnitev ponovitvene nevarnosti. S strani zunajobravnavnega senata so bili tudi izrecno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih bi obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj lahko nadaljeval tudi v hišnem priporu.

C. 7. Ker Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni ugotovilo, jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.