Supreme Court dismisses appeal on statute of limitations grounds for tax fraud compensation claim.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (na primer v zadevi II Ips 664/2007 in II Ips 1202/2008) zavzelo stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica s tožbo z dne 15. 5. 2008 od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 69.313,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zatrjuje, da je davčni organ A. A. izdal potrdilo o plačanih davkih, kar pa ni ustrezalo podatkom iz uradnih evidenc. Meni, da je zaradi tega potrdila A. A. dobila posojilo, tožničina mati pa je za dolg A. A. prevzela hipotekarno jamstvo. Navaja, da je njena mati zato, ker A. A. dolga ni odplačala, naredila samomor, da pa je nato tožnica, ki je zastavljeno nepremičnino podedovala po materi, to nepremičnino morala prodati za poplačilo dolga. Tožnica meni, da ji je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja davčnega organa in ji je tožena država to škodo dolžna povrniti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Presodilo je tudi, da terjatev sploh ni nastala, saj ni razvidna relevantna vzročna zveza med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem davčnega organa. Glede zahtevane razlike med ocenjeno vrednostjo hiše na zapuščinski obravnavi in med njeno prodajno vrednostjo je dodalo še, da ocena vrednosti nepremičnine v zapuščinskem postopku ne predstavlja ustreznega dokaza o njeni tržni vrednosti. Glede stroškov pravnega zastopanja, ki jih je imela tožnica v zvezi s pravdnim in kazenskim postopkom zoper A., pa je sodišče obrazložilo, da tudi, če bi bila vzročna zveza razvidna, to ne bi pomenilo, da je možno povračilo pravdnih stroškov nastalih v postopku zoper enega od (solidarnih) dolžnikov zahtevati v kasnejšem postopku od drugega solidarnega dolžnika, ki v prvem postopku ni sodeloval.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve in o neobstoju relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zatrjuje pomanjkljivo obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje še posebej pa sodbe sodišča druge stopnje, in opozarja, da je v njej navedeno samo, da drugostopenjsko sodišče povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Meni, da ji je bila s tem kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev postopka, ker je kršilo načelo pomoči prava nevešči stranki. Skladno z določbo 12. člena ZPP bi moralo stranko, ki nima pooblaščenca in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. V zvezi s tem očitkom opozarja tudi na določbo 283. člena ZPP, po kateri bi moralo sodišče stranko opozoriti, naj si vzame pooblaščenca. Tožnica navaja, da je iz njene izpovedi na glavni obravnavi razvidno, da ni bila sposobna jasno in določno izjaviti se o zadevi, prav tako naj ne bi bila sposobna odgovoriti na bistvena vprašanja sodišča, saj je bila popolnoma zmedena in sploh ni vedela kaj govori. Tožnica poudarja, da ni razumela vprašanj, ki jih je sodišče postavilo v pravnem jeziku. Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, kdaj je izvedela za škodo in tistega, ki je škodo povzročil in da je napačna tudi dokazna ocena, da relevantna vzročna zveza ni nastala. Tožnica tudi navaja, da v zvezi z obsegom škode ni bil postavljen izvedenec in je dokazna ocena sodišča laična.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ustaljeno stališče sodne prakse vrhovnega sodišča je, da je standard obrazložitve sodišča druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti sodb sodišča prve stopnje, kar velja pod pogojem, da je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje argumentirano, logično in korektno predstavilo razloge za zavrnitev odškodninskega zahtevka in navedlo prepričljive razloge tako za utemeljenost ugovora zastaranja, kot tudi glede neobstoja vzročne zveze med izdajo spornega potrdila in nastankom zatrjevane škode. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da je sodišče druge stopnje, ki je v izpodbijani sodbi v celoti sprejelo ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča ter se v izogib ponavljanju sklicevalo nanje, zadostilo standardu obrazloženosti instančne sodbe.

8. Revizijsko sodišče opozarja, da ZPP v prvem odstavku 370. člena določa, da se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Tožnica pa v reviziji ne zatrjuje, da naj bi to kršitev zagrešilo sodišče druge stopnje, ampak izrecno navaja, da gre za kršitev sodišča prve stopnje, ker to ni upoštevalo določb o pomoči prava neuki stranki in materialnim procesnem vodstvu. Revizijski razlogi so zato v tem delu neupoštevni.

9. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337. člen OZ).

10. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Vrhovno sodišče je že v več zadevah (na primer v zadevi II Ips 664/2007 in II Ips 1202/2008) zavzelo stališče, da zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja.

11. Za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena naslednja relevantna dejstva:

- tožnica je najkasneje ob pisanju dopisa Policijski upravi dne 2. 7. 2002 (A4) (v katerem je navedla “utemeljeno upam trditi, da A. 15.7.1996 ni imela pogojev za pridobitev potrdila o plačanih davkih in da se je njen dolg dne 4.8.1996 na davčnem uradu še povečal. Torej je nekdo na davčni upravi v Mariboru protipravno izdal takšno potrdilo in s tem A. omogočil izpolniti pogoje za pridobitev kredita v višini 630.000,00 ATS. Torej sta kršili pravna določila tako Davčna uprava oz. njen pooblaščeni uslužbenec, kakor tudi banka, ki ni zahtevala potrdila, ki bi bilo staro največ 30 dni“) vedela za subjekt, ki naj bi ji povzročil škodo;

- za obseg škode je tožnica izvedela najkasneje dne 20. 5. 2003, ko je bila poplačana banka upnica;

- tožnica je vložila tožbo dne 15. 5. 2008.

12. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in glede na rok iz 352. člena OZ, v katerem zastarajo odškodninske terjatve, pravilna odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja. Ker že ta razlog zadošča za zavrnitev zahtevka, drugi dodatni razlogi sodišča prve in druge stopnje niso pravno pomembni.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).