Appeal dismissed; bankruptcy annotation overrides statutory exceptions allowing title registration despite seller's absence.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v preteklosti je bil namen določbe 6. člena ZPPLPS v zvezi z 248. členom ZZK-1 omogočiti kupcem stanovanj po Stanovanjskem zakonu vpis v zemljiško knjigo tudi v primerih, ko prodajalec v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik. Ne glede na to, da zemljiškoknjižni lastnik ni bil prodajalec, se zato šteje, da je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1 oziroma 150. člena ZZK-1. Pritožnik pa spregleda, da morajo biti za dovolitev vpisa kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 148. člena ZZK-1, tudi iz 4. točke. Ta določa, da je vpis dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis. V predmetni zadevi je ta ovira zaznamba stečaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo ugovor predlagateljice zoper sklep, s katerim ni bil dovoljen vpis lastninske pravice na M.P., pravnega prednika predlagateljice. Predlagateljica je vpis predlagala na podlagi prodajne pogodbe med M.P. in Stanovanjskim skladom po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), na podlagi vknjižbenega dovoljenja, ki ga je 27.11.2013 podal Javni stanovanjski sklad občine in v zvezi s 6. členom Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS). Pogoji za vpis so bili izpolnjeni šele z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, takrat pa je pri nepremičnini že vpisana zaznamba stečaja nad zemljiškoknjižnim lastnikom (S. d.d.), ki je ovira za predlagani vpis. Nenazadnje pa je sodišče predlagani vpis zavrnilo tudi zato, ker se vpis predlaga na osebo, ki je že umrla.

2. Zoper sklep se predlagateljica pritožuje. Pritožnica je predlogu priložila originalno pogodbo, na kateri sta vidna izvirnika podpisov pogodbenih strank in izvirnik potrdila o plačanem davku, na pogodbi pa je tudi pečat sodišča. Ker dedinji nista našli izvirnika pogodbe, sta pri pravnemu nasledniku prodajalca izposlovali zemljiškoknjižno dovolilo. Obe listini skupaj predstavljata podlago za vknjižbo lastninske pravice na podlagi določb 6. člena ZPPLPS v zvezi z določbo 248. člena ZZK-1. Ker je pravno razmerje nastanka prodajne pogodbe nastalo pred začetkom stečaja, naknadno pridobljeno zemljiškoknjižno dovolilo pa velja po načelu ex tunc, bi sodišče vpis moralo dovoliti. Sodišče tudi ni odgovorilo na trditve o ničnosti vpisa lastninske pravice na S. d.d. v stečaju na podlagi pogodbe o priznanju lastninske pravice iz leta 2008. Stanovanje je že v letu 1993 prešlo v last kupca, zato ni moglo biti predmet razpolaganja z omenjeno pogodbo. Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tudi stališče glede pravne in poslovne sposobnosti je zmotno, saj je predlagateljica pojasnila svoj pravni interes. Pravna teorija in praksa v takih primerih dopuščata, da se vpis opravi na zapustnika in da se nato izvede zapuščinski postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v preteklosti je bil namen določbe 6. člena ZPPLPS v zvezi z 248. členom ZZK-1 omogočiti kupcem stanovanj po Stanovanjskem zakonu vpis v zemljiško knjigo tudi v primerih, ko prodajalec v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik. Ne glede na to, da zemljiškoknjižni lastnik ni bil prodajalec, se zato šteje, da je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1, oziroma iz 150. člena ZZK-1. Pritožnik pa spregleda, da morajo biti za dovolitev vpisa kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 148. člena ZZK-1, tudi iz 4. točke. Ta določa, da je vpis dovoljen, če po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis. V predmetni zadevi je ta ovira zaznamba stečaja. Učinek te zaznambe je po izrecni določbi 94. člena ZZK-1, da je začetek stečaja ovira za vknjižbo pravic na nepremičnini na podlagi listin 1., 2.., 4. in 5. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej tudi za predlagano vknjižbo (vknjižba je predlagana na podlagi zasebne listine in zemljiškoknjižnega dovolila). Edine izjeme so določene v tretjem odstavku 94. člena ZZK-1. V zvezi z določbo prve alineje 3. točke tretjega dostavka 94. člena ZZK-1, po kateri se lahko vknjižba vseeno dovoli, če je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen pred začetkom stečaja, je treba ugotoviti, da je določba zelo jasna, odločilen je trenutek overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu. V predmetni zadevi je bil podpis overjen 27.11.2013, stečaj pa je bil začet 15.6.2011 (zaznamba stečaja je bila vpisana 16.1.2012). Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

5. Z ostalimi trditvami pritožnica v zemljiškoknjižnem postopku, kjer velja načelo formalnosti, ne more uspeti. Pritožnica ne razpolaga z listino, pri kateri bi bil podpis na dovolilu overjen pred začetkom stečaja, vprašanje, kdaj naj bi pravno razmerje na podlagi pogodbe dejansko nastalo, zato ni pomembno. Nerelevantne so tudi ostale trditve v zvezi z ničnostjo vpisa, saj predlagateljica že iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za dovolitev vpisa. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da v zemljiškoknjižnem postopku ni možno predlagati vpisa na mrtvo osebo, napačno, vendar to ni vplivalo na zgoraj obrazloženo pravilnost odločitve o zavrnitvi predloga za vpis. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).