Administrative court dismisses appeal due to defendant's failure to submit case files, preventing legality review.

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Sveta FIHO št. H16-1724/2012 z dne 20. 12. 2012 v zvezi s sklepom nadzornega odbora FIHO št. 375/2013 z dne 15. 3. 2013 v delu nedodeljenih sredstev v višini 358.299,46 EUR odpravi in se zadeva vrne temu organu v omenjenem obsegu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR z 20 % DDV v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Opustitev predložitve upravnih spisov sodišču onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki iz spisov in s tem povezane presoje zakonitosti izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Svet Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (v nadaljevanju FIHO) sklenil, da tožeči stranki za leto 2013 dodeli 170.749,54 EUR sredstev FIHO za namene programov na državni ravni, za delovanje na državni ravni ter za naložbe v osnovna sredstva in njihovo vzdrževanje na državni ravni. V obrazložitvi je pojasnil potek postopka oziroma dodelitev sredstev. Pri tem se je skliceval na Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO (v nadaljevanju Pravilnik).

Nadzorni odbor FIHO je s svojim sklepom št. 375/2013 z dne 15. 3. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da podlaga za to, da bi nadzorni odbor kot pritožbeni organ dodelil pritožniku nekaj več sredstev kot pa jih je dobil, ne obstaja. Pritožbo je zato na podlagi 21.b člena Pravilnika kot neutemeljeno zavrnil.

Tožnica v tožbi zoper izpodbijani sklep pojasnjuje, da se je prijavila na razpis za dodelitev sredstev v višini 456.590,00 EUR, tožena stranka pa ji je dodelila le 170.749,54 EUR. Smiselno je torej zavrnila znesek 358.299,46 EUR, pri čemer z izrekom odločbe ni odločala o zavrnitvi tega zneska, niti ni tega obrazložila v izdanem sklepu. Meni, da je prišlo v danem primeru do napačne uporabe materialnega predpisa ter do bistvenih kršitev pravil postopka. Predvsem se izpodbijanega sklepa tudi ne da preizkusiti. Tožena stranka namreč ni zadostila pojasnilni dolžnosti, ki ji jo nalaga ZUP, saj ni z ničemer opredelila, kako je do dodeljene višine sredstev sploh prišla in na podlagi katerih kriterijev. Posledično tožeči stranki na podlagi takega sklepa, ki je vsebinsko neobrazložen, ni zagotovljena možnost za uspešno izpodbijanje domneve, na kateri temelji sklep o razdelitvi sredstev. Z izpodbijanim sklepom so ji bile torej kršene ustavno zagotovljene pravice iz 22. in 25. člena Ustave, pri čemer se sklicuje tudi na drugi odstavek 14. člena in 35. člen Ustave RS. Tožena stranka brez odločitve in brez obrazložitve tožeči stranki za program A. z izpodbijanim sklepom ni dodelila nikakršnih sredstev, čeprav je tožeča stranka prav za ta program zaprosila za denarna sredstva v višini 240.871,00 EUR od načrtovanih zneskov stroškov v višini 480.367,59 EUR. Tožeča stranka z omenjenim programom, ki teče že tretje leto, nudi paliativno oskrbo terminalnim bolnikom. Ima status društva in ji javna sredstva glede na njihovo višino, pomenijo pomembno možnost za uresničevanje splošne svobode delovanja, kar izhaja že iz finančnih vrednosti programov, razvidnih iz vloge za dodelitev sredstev FIHO za leto 2013. Ti kažejo, da tožeča stranka za izvedbo programov in delovanje potrebuje sredstva v višini skoraj polovice stroškov izvedbe programa.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi v delu nedodeljenih sredstev v višini 358.299,46 EUR in v tem delu sklep tožene stranke z dne 15. 3. 2013 spremeni tako, da se tožeči stranki poleg sredstev v višini 170.749,54 EUR dodeli za program A. 77.575,57 EUR in je tožena stranka dolžna s tožečo v roku 15 dni skleniti Pogodbo o medsebojnih razmerjih in obveznostih v zvezi s financiranjem in uporabo za A. dodeljenih sredstev FIHO v tej višini, v delu tožničine prijave za znesek 280.723,71 EUR pa se zadeva vrne prvostopnemu organu tožene stranke v ponovno odločanje. Nadalje naj se ugotovi, da je bila tožeča stranka z izdajo izpodbijanega sklepa prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

Podrejeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi v delu nedodeljenih sredstev v višini 358.299,46 EUR ter v tem delu izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu tožene stranke v ponovno odločanje. Sodišče naj pri tem ugotovi, da je bila tožeča stranka z izdajo izpodbijanega sklepa prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Postopanje sodišča s tožbo ureja 38. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku poslati tudi vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahteve sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o sami stvari tudi brez spisov na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi je sodišče tožbo toženi stranki vročilo 25. 4. 2013 in jo pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da bo v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavilo, sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Ker tožena stranka v postavljenem roku sodišču upravnih spisov ni dostavila, jo je sodišče z dopisom, ki ga je tožena stranka prejela 14. 6. 2013, ponovno pozvalo, da v roku 15 dni pošlje vse spise. Ponovno jo je tudi opozorilo na morebitne pravne posledice. Kljub pozivu sodišča tožena stranka sodišču upravnih spisov vse do sedaj ni poslala, niti ni pojasnila morebitnih razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti. Prav tako ni odgovorila na tožničine tožbene navedbe oziroma ugovore.

Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Prav zaradi slednjega je tožena stranka tudi dolžna po določbi 38. člena ZUS-1 sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. Ker tožena stranka tega ni storila, sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti v smeri tožbenih navedb. Opustitev predložitve upravnih spisov sodišču namreč onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki iz spisov in s tem povezane presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Brez vpogleda v upravne spise zadeve, sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljenost s tem povezanih tožbenih ugovorov.

Zaradi navedenega je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1. Tožena stranka pa bo morala v roku, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, izdati nov upravni akt. Pri tem je dolžna upoštevati tudi tožbene ugovore.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožeča stranka, v primeru da s tožbo uspe, upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.