Administrative court dismisses lawsuit against procedural step ruling as it does not affect legal position.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

[JEDRO]

Upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organ izda zaradi vodenja postopka, s katerimi pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve vlogo tožnika za podaljšanje roka za podajo izjave o dejstvih in okoliščinah v postopku inšpekcijskega nadzora št. 061-99/2010, ki jo je tožnik podal 28. 6. 2012, kot prepozno zavrgel. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bilo tožniku v skladu z napotki iz sodbe tukajšnjega sodišča št. I U 1145/2011-12 z dne 6. 6. 2012 omogočeno, da v roku treh dni od vročitve dokumenta 061-99/2010/167 z dne 14. 6. 2012, poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v omenjenem upravnem postopku. Ta dokument mu je bil vročen 23. 6. 2012, kar pomeni, da je rok za izjavo potekel 26. 6. 2012, kar izhaja iz vročilnice. Tožnik pa je šele 28. 6. 2012 s pisno izjavo prosil za podaljšanje omenjenega roka. Prošnja je bila podana namreč po tem, ko je rok že pretekel. Zato je upravni organ v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo kot prepozno zavrgel.

Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št. 061-99/2010/184 (143-02) z dne 21. 11. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrglo. Pritrjuje odločitvi prvostopnega organa. Navaja, da so vsi procesni roki, ki jih določa uradna oseba, v smislu 99. člena ZUP, praviloma podaljšljivi. Če pa je prošnja za podaljšanje roka vložena po preteku roka, uradna oseba roka ne more več podaljšati, saj je ta že potekel. Zato je odločitev prvostopnega organa v tej zadevi pravilna.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj meni, da je odločitev upravnih organov napačna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, njemu pa povrne vso škodo in stroške zaradi napačno vodenega postopka v višini 2.000,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

Tožba ni dovoljena.

Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Dokončen upravni akt je tisti, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Iz navedenih določb pa izhaja, da upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organ izda zaradi vodenja postopka, s katerimi pa ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. V obravnavanem primeru je prvostopni organ vlogo tožeče stranke za podaljšanje roka za izjasnitev v upravni zadevi zavrgel kot prepozno, saj je rok za izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe prvostopnega organa v inšpekcijskem nadzoru, že potekel. Odločeno je bilo torej le o vprašanju v zvezi s postopkom, ni pa bilo odločeno o sami stvari. Ker tako z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke, si zato slednja svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Izpodbijani sklep tako ni akt v smislu zgoraj navedenega 2. člena ZUS-1. Ne gre torej za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, niti sklep, ki bi se ga po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijalo v upravnem sporu. Zato je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.