Administrative court dismisses appeal against denationalization order due to vague and non-binding disposition clause.

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-170/2007/86 z dne 23. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

[JEDRO]

Tožniki imajo prav, da je izrek tisti sestavni del odločbe, ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. V izreku izpodbijane odločbe bi moralo biti navedeno podržavljeno premoženje, za katero je denacionalizacija zavrnjena oziroma na katero se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo. Ni mogoče šteti, da je nepopolnost izreka zaradi njegove nedoločnosti sanirana s tem, ko je zahtevek glede nepremičnin naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A., B.B., C.C. in D.D. V obrazložitvi je navedla, da je 7. 8. 2007 od Upravne enote Murska Sobota dobila v reševanje zahtevo za denacionalizacijo gradu …, ker je nepremičnina po Odloku o razglasitvi nepremičnin kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Murska Sobota razglašena za umetnostni in arhitekturni spomenik. Grad je bil podržavljen na podlagi Odloka AVNOJ E.E., ki se je na podlagi odločbe Sekretariata za notranje zadeve Občine Murska Sobota št. 201/485/93-7 z dne 28. 9. 1994 štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ od 28. 8. 1945 do smrti dne 28. 7. 1977. Leta 1949 je lastnica pridobila avstrijsko državljanstvo in ga je imela do svoje smrti. V nadaljevanju pa organ navaja razloge za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker je, z razlogi, ki jih navaja, imela bivša lastnica pravico dobiti odškodnine od Avstrije na podlagi pogodbe med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja, Zakonu o vojnih in pregnanskih škodah, Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, Zakonu o prijavi škode, Zakonu o enkratni pomoči.

Tožniki v tožbi navajajo uvodoma, da iz izreka odločbe ni razvidno, za katero in kakšno zahtevo tožnikov gre, to je mogoče razbrati šele iz obrazložitve odločbe in sicer, da je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 1678 k.o. …, ki je v naravi Grad …. Dispozitiv odločbe je najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane pravnomočen in izvršljiv ter bi bila na temelju prvega odstavka 208. člena ZUP/86 v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen toženka dolžna z dispozitivom odločiti o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Ker iz dispozitiva odločbe sploh ne izhaja, kateri in kakšen zahtevek je toženka z odločbo zavrnila, pomeni to kršitev prvega odstavka 208. člena ZUP/86, kar je samo po sebi razlog za odpravo odločbe. V nadaljevanju pa navaja razloge za napačen zaključek tožene stranke v zvezi z ugotovitvijo, da je denacionalizacijska upravičenka imela možnost dobiti odškodnino od Republike Avstrije, kar pomeni izključitev iz denacionalizacije v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Izpostavlja, da je tožena stranka napačno presodila potrdilo, ki ga je izdalo Zvezno Ministrstvo za finance Republike Avstrije. Predlaga ugoditev tožbi in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A. v več vlogah predlaga urgentno rešitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zavrne zahteva vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka, ki jih je v izreku navedel. Tožniki v zvezi s takim izrekom utemeljeno ugovarjajo, da ta ne zadosti zahtevi po njegovi določnosti, ki jo vsebuje ZUP/86 (Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se glede na določbo drugega odstavka 6. člena ZDen uporablja za postopke denacionalizacije) v drugem odstavku 208. člena. Tožniki imajo prav, da je izrek tisti sestavni del odločbe, ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Odločbe, ki nima jasnega in določnega izreka, pa tudi ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V izreku izpodbijane odločbe bi moralo biti navedeno podržavljeno premoženje, za katero je denacionalizacija zavrnjena oziroma na katero se nanaša odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo. Tako izhaja tudi iz določbe 66. člena ZDen. Ni pa mogoče šteti, da je nepopolnost izreka zaradi njegove nedoločnosti sanirana s tem, ko je zahtevek glede nepremičnin naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo zaradi njene nepopolnosti, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, v nadaljevanju ni presojalo (ni moglo presojati) tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebino zadeve.

Ker so tožniki v tem upravnem sporu uspeli, je sodišče odmerilo stroške postopka na podlagi 25. člena ZUS-1 ter v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.