Appeal allowed; temporary orders automatically become enforcement orders, preventing duplicate enforcement rulings.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana II. točka izreka spremeni tako, da se ugovoru tudi v preostalem delu ugodi in sklep o izvršbi v celoti razveljavi in predlog za izvršbo v celoti zavrne, izpodbijani del III. točke izreka (odločitev o ugovornih stroških dolžnika) pa se spremeni tako, da je upnica dolžna dolžniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka v znesku 286,44 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Upnica je dolžna dolžniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 192,23 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

[JEDRO]

Začasne odredbe so nujni ukrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi in ne izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. Na njihovi podlagi tako ni mogoče še enkrat dovoliti izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, temveč lahko upnik zahteva le opravo neposrednih dejanj izvršbe, in sicer pred sodiščem, ki odloča o sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo, v kolikor nalaga dolžniku obveznost po pravnomočnosti odločitve v pravdni zadevi P 58/2013, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Litiji (I. točka izreka), v preostalem pa ugovor kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga dolžnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da dolžnikovemu ugovoru v celoti ugodi, zavrne oziroma zavrže predlog za izdajo sklepa o izvršbi ter upnici naloži povrnitev plačila sodnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 18. 10. 2013 dovolilo izvršbo na podlagi začasne odredbe Okrajnega sodišča v Litiji P 58/2013 z dne 3. 10. 2013. Z izpodbijanim sklepom je nato ugovoru dolžnika delno ugodilo v delu, v kolikor se začasna odredba razteza preko učinkov pravnomočnosti odločbe, izdanem v Okrajnem sodišču v Litiji P 58/2013. V preostalem delu je ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da je nepravnomočen sklep o začasni odredbi veljaven izvršilni naslov in kot tak lahko podlaga za dovolitev izvršbe, začasna odredba pa še ni dosegla svojih učinkov.

7. Višje sodišče pritrjuje utemeljenemu pritožbenemu očitku, da je tako materialnopravno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali v kakšnem drugem postopku, ima na podlagi določbe 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Besedilo citiranega člena in njegov namen sta jasna. Začasne odredbe so nujni ukrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi in ne izvršilnega naslova (1), na podlagi katerega bi morala stranka šele zahtevati izvršbo. Na njegovi podlagi tako ni mogoče še enkrat dovoliti izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi, temveč lahko upnik zahteva le opravo neposrednih dejanj izvršbe (2), in sicer pred sodiščem, ki odloča o sporu (239. člen in prvi odstavek 35. člena ZIZ). V predmetni zadevi je glede na navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno dovolilo izvršbo na podlagi začasne odredbe P 58/2013, na kar je dolžnik opozarjal že v ugovoru, ponovno pa to izpostavlja tudi v pritožbi. Višje sodišče je zato pritožbi že iz tega razloga ugodilo, ter izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da je v ugovoru tudi v preostalem delu ugodilo, sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo v celoti zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na sprejeto odločitev in glede na razloge višjega sodišča ostale pritožbene navedbe niso odločilne za preizkus izpodbijanega sklepa, zato višje sodišče nanje ni posebej odgovarjalo.

8. Sprememba odločitve o ugovoru zoper sklep o izvršbi terja tudi poseg v odločitev o stroških ugovornega postopka. Višje sodišče je ob uporabi določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ izpodbijani del III. točke izreka sklepa (del, ki se nanaša na dolžnika), spremenilo tako, da je dolžniku priznalo stroške ugovornega postopka v višini 286,44 EUR, ter jih naložilo v plačilo upnici. Pri tem je stroške odmerilo na podlagi dolžnikovega stroškovnika (list. št. 63 spisa) ter skladno z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 (dolžnik je priglasil strošek sodne takse za ugovor v višini 40,00 EUR). Stroškov izdelave listin (tar. št. 6000 ZOdvT) v višini 20,00 EUR dolžniku ni priznalo, saj le-ti niso izkazani.

9. Odločitev o stroških pritožbe temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ. Višje sodišče jih je odmerilo po priglašenem stroškovniku ter skladno z ZOdvT in ZST-1. Pri tem je priglašeni pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR ustrezno znižalo na 12,60 EUR, saj dolžniku pripada ta strošek zgolj v višini 20 % nagrade (tar. št. 6002 ZOdvT).

(1) Glej, Lušina, M., „Izvršitev začasnih odredb“, Pravna praksa, GV Založba, 2007, št. 6.

(2) Tako tudi na primer, Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 968/2002 z dne 17. 4. 2002, Sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 295/2011 z dne 24. 10. 2011.