Appeal allowed; court reversed first instance for failing to assess insolvency risk of debt acceptance.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Za odločitev v tej zadevi ključno vprašanje, ali je bilo ob prevzemu obveznosti dolžnika že jasno, da obveznosti ne bo mogoče poplačati. Če bi se izkazalo, da je dolžnik vedel, da obveznost ne bo poplačana, je podana ovira za odpust obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom kot primarno zavrnilo ugovor upnika zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti stečajnega dolžnika (točka 1 izreka). Obenem je kot podredno ugovoru upnika zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti stečajnega dolžnika ugodilo in preizkusno obdobje podaljšalo na pet let od začetka postopka odpusta obveznosti tako, da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 21. 3. 2018.

2. Upnik je zoper sklep v 1. točki izreka vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da ugovoru zoper odpust obveznosti ugodi, podredno pa, da sklep v delu, v katerem je zavrnilo ugovor zoper odpust obveznosti, razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, dolžniku pa naloži povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določilu 4. točke 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti med drugim ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

5. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da upnik ni izkazal ovir za odpust obveznosti, saj zgolj pavšalno navaja, da naj bi dolžnik glede na dejstvo, da ni imel vidnejšega premoženja, neodgovorno prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Iz navedb dolžnika, ki jih potrjuje tudi upravitelj, pa je razvidno, da je družba, kateri direktor je bil dolžnik in za obveznosti katere se je zavezal kot solidarni porok, v letu 2010 izkazovala dobiček. Sicer pa upnik tudi ne zanika, da je z družbo F. d.o.o. sodeloval skoraj dvajset let in da je šele v letu 2011 slednja zašla v likvidnostne težave.

6. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo njegove trditve kot pavšalne, čeprav je podal konkretne navedbe, da je bil dolžnik kot edini zakoniti zastopnik in poslovodja družbe F. d.o.o. s poslovanjem družbe seznanjen in (čeprav je po navedbah stečajnega upravitelja družba imela že v letu 2011 negativni kapital), je v začetku leta 2012 prevzel poroštveno zavezo za glavnico v višini preko 16.000,00 EUR, ob tem, da dolžnik nima vrednejšega premoženja, niti ga ne pridobiva (več). Zato je za odločitev v tej zadevi ključno vprašanje, ali je bilo ob prevzemu obveznosti dolžnika že jasno, da obveznosti ne bo mogoče poplačati. Če bi se izkazalo, da je dolžnik vedel, da obveznost ne bo poplačana, ker je ne bo mogla poplačati niti družba niti dolžnik kot porok, ker so prevzete obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, je podana ovira za odpust obveznosti.

7. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je dovolj konkretizirane relevantne navedbe upnika napačno ocenilo kot pavšalne in zato nanje ni odgovorilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni upnikov predlog, ugodilo pa podrednemu (eventualnemu) predlogu, pritožil pa se je zgolj upnik, je treba odločitev o primarnem in o eventualnem predlogu obravnavati kot celoto. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je treba odločitev o primarnem predlogu razveljaviti, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o podrednem predlogu (prim. A. Galič, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, Druga knjiga, str. 170).