Court voids enforcement order where arbitration clause only allowed non-binding preliminary review, not final dispute resolution.

Izpodbijani sklep se razveljavi.

[JEDRO]

Arbitražni sporazum je sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje spore.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Zaradi ugovora tožene stranke se je nadaljeval kot pravdni postopek. V tem postopku je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala sodni pristojnosti. Navedla je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta svoje spore reševali pred arbitražo.

2. Prvostopenjsko sodišče je temu ugovoru ugodilo. Odločilo je, da okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi, sklep o izvršbi (na temelju verodostojne listine) je razveljavilo še v preostanku in je tožbo zavrglo.

3. Zoper takšen sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi predvsem meni, da je bil ugovor arbitražne klavzule vložen prepozno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stranki se lahko dogovorita, da spora ne rešuje sodišče, temveč arbitraža. Vendar pa se mora takšen dogovor držati zakonske ureditve glede samega pomena arbitražne odločbe.

6. Tožeča in tožena stranka sta sklenili „Pogodbo št. 04/10“. V tej pogodbi se je 10. člen glasil takole:

„Pogodbeni stranki sta sporazumni, da bosta eventualna nesoglasja – spore reševali prvenstveno sporazumno. V primeru, da se na ta način ne reši spor, bosta spor predložili v reševanje 3-članski arbitražni komisiji, v katero imenuje vsaka enega člana. Ta imenuje tretjega člana, ki bo predsednik arbitražne komisije. Če se tudi z arbitražo spor ne reši, se le ta preda v reševanje pristojnemu sodišču v Kopru.“

7. Navedeni pogodbeni člen jasno določa, da stranki arbitražne komisije nista predvideli kot tisti organ, ki bi pripeljal do končne odločitve v sporu. Arbitražna komisija je imela zgolj položaj organa, pred katerim bi se spor poskusil razrešiti in bi se pred njo vodil predhodni postopek z za stranki nezavezujočim izidom.

8. Takšen dogovor glede pomena arbitražne komisije ni zadoščal za nastanek pristojnosti arbitraže. 1. stavek 1. odstavka 10. člena ZArbit namreč jasno določa, da je arbitražni sporazum sporazum strank, da predložijo arbitraži v reševanje spore. Arbitražno odločbo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le s tožbo za razveljavite arbitražne odločbe (1. stavek 1. odstavka 40. člena ZArbit). Arbitražna odločba je torej zavezujoča za stranki, njeno izpodbijanje pa je omejeno. Nedopustno je tudi odločanje sodišča v isti zadevi, v kateri je arbitraža že odločila.

9. Dogovor strank torej ni vodil do nastanka arbitražne klavzule. Neutemeljen je bil zato ugovor tožene stranke, da je za odločanje pristojna arbitraža, nepravilen pa tudi sklep prvostopenjskega sodišča, ki je temu ugovoru sledilo.

10. Pritožba tožeče stranke v pritožbi sploh ni uveljavljala, da takšen dogovor, kot sta ga stranki sklenili, ni dopustna arbitražna klavzula. Ker pa na sodno pristojnost sodišče pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (1. odstavek 18. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ob priložnosti reševanja pritožbe tožeče stranke tej vseeno ugodilo. To je sicer storilo iz drugih razlogov kot so tisti, ki so navedeni v pritožbi.

11. Pritožbeno sodišče iz prej podanih razlogov razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča (3. točka 365. člena ZPP).

12. V nadaljevanju postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče odločiti še o ugovoru krajevne nepristojnosti sodišča v Ljubljani. Ta ugovor je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, in sicer podrejeno (l. št. 50).