Appeal dismissed; one-month bankruptcy objection deadline is a material preclusive period under Obligations Act.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Enomesečni rok za vložitev tožbe iz 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP je materialni prekluzivni rok v smislu 345. člena OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odredilo prekinitev postopka do pravnomočnosti zaključka gospodarskega spora, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opravilno številko XI Pg 3205/2010, zaradi ugotovitve prerekane terjatve tožene stranke v znesku 10.616.102,27 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženčeve pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je pritožbeno stališče, da za opredelitev, ali je določen rok materialni ali procesni, ni odločilno to, v kakšnem zakonu je določen. Za opredelitev je bistveno, kakšna je njegova narava, torej kakšna pravica se z njim daje in kakšne so posledice njegove zamude. Enomesečni rok za vložitev tožbe iz 2. odstavka 308. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je rok, v katerem lahko oseba, ki v stečajnem postopku prereka obstoj ločitvene pravice, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova, vloži tožbo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja. Posledica opustitve vložitve takšne tožbe je, da do tedaj sporna ločitvena pravica velja za priznano (4. odstavek 308. člena ZFPPIPP). Opustitelj s takšnim ravnanjem izgubi vsakršno možnost ugovarjati njenemu obstoju. Omenjeni rok je tako rok za vložitev tožbe, ki v primeru prekoračitve pomeni izgubo pravice. Gre torej za materialni prekluzivni rok v smislu 345. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da za tek materialnih rokov ni mogoče uporabiti pravil, ki veljajo za procesne roke. Tako tudi ni mogoče uporabiti določbe 4. odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. ZFPPIPP glede teka rokov, ki jih določa, nima posebnih določb. To je posledično potrebno presojati po splošnih pravilih civilnega prava – računanje časa procesnih rokov je tako urejeno v ZPP, za računanje materialnih rokov pa je potrebno uporabiti določbe OZ. Slednji v 3. odstavku 62. člena določa, da se v primeru, ko zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, za zadnji dan roka šteje prvi naslednji delavnik. Ni sporno, da se je zadnji dan roka v obravnavanem primeru iztekel v nedeljo 11. 7. 2010, tožba pa je bila vložena naslednjega dne – torej v ponedeljek 12. 7. 2010. Skladno s sodno prakso (glej npr. odločbo I Cpg 624/2011) se prej citirani 3. odstavek 62. člena OZ nanaša tudi na nedelje. Pravilo, da se rok na takšen dan ne more izteči oziroma, da se v takšnem primeru šteje, da je zadnji dan roka prvi naslednji delovni dan, glede na navedeno velja tako za procesne kot za materialne roke. Odločitev sodišča prve stopnje je zato, kljub sicer napačnemu stališču, da gre za procesni rok, pravilna.

8. Pritožbene navedbe, da je obstajala načelna možnost vložitve tožbe v nedeljo, so irelevantne. Kljub temu velja pripomniti, da na ta dan sodišče ne dela, kar pomeni, da tožeča stranka ni mogla vložiti tožbe neposredno pri sodišču, zelo omejena pa je bila tudi njena možnost oddaje vloge priporočeno po pošti. Vlaganje tožb v elektronski obliki, kljub dejstvu, da ZPP takšno možnost dopušča, v pravdnih postopkih (še) ni uveljavljeno.

9. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 18. 12. 1996 v obravnavanem primeru ni uporabljivo. Slednje izhaja iz kazenskega prava, ki računanje teka rokov ureja drugače kot civilno pravo. Vrhovno sodišče zato določb OZ ni uporabilo in tega tudi ni moglo storiti (poleg tega je v citiranem mnenju govora o izteku materialnega roka med sodnimi počitnicami in torej situacija tudi iz tega razloga ni primerljiva). Enako velja za odločbe, izdane v upravnem postopku. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep VSL opr. št. II Cpg 371/2011. Višje sodišče se v njem ni opredelilo do smiselne uporabe določb OZ niti ni navedlo, zakaj slednja ne pride v poštev. V obravnavanem primeru tako pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, ki bi utemeljevali drugačen tek rokov na področju obligacijskega in na področju stečajnega prava.

10. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).