Appeal dismissed; specific danger of active asset disposal required for interim injunction under ZIZ Art. 270.2.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti izkazana konkretna nevarnost, torej aktivno ravnanje toženca. Zmotno je, da zadošča, da bo z odtujitvijo ali obremenitvijo ogrožena izpolnitev terjatve. Ker tožeča stranka glede aktivnega ravnanja toženca ni ponudila trditev, je odločitev, da upnik obstoja te predpostavke ni izkazal, pravilna že iz tega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin toženca z njeno zaznambo v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjsko sodišče je zmotno razumelo navedbe tožeče stranke, da je od ustanovitve tožene stranke njena edina dejavnost oddajanje spornih nepremičnin v najem tožeči stranki oziroma, da je vse prihodke tožena stranka opravila z oddajo spornih nepremičnin. Ni razumljiv zaključek v izpodbijanem sklepu, da bi tožena stranka lahko prihodke dobila od drugih oseb, s katerimi bi poslovala. Slednje pa sicer ni odločilno, saj ni razlogov, kako naj bi tožena stranka pridobila prihode iz poslovanja z drugimi osebami. Bistveno je, da bi glede na dosedanje poslovanje tožene stranke, z odsvojitvijo nepremičnin prenehal razlog za njen obstoj, kar utemeljuje potrebo po izdaji začasne odredbe. Tudi ob izdani začasni odredbi bo tožena stranka lahko nemoteno nadaljevala s svojo dejavnostjo in z oddajo nepremičnin prejemala ekonomsko korist. Nerazumljivi so razlogi sklepa, da tožena stranka z razpolaganjem z nepremičninami ne bi onemogočila uveljavitve denarne terjatve tožeče stranke. Če bi tožena stranka nepremičnino odsvojila, bi s tem spremenila obliko svojega premoženja, ki bi ga lažje skrila pred tožnikom kot upnikom, ki nanj ob izterjavi terjatve ne bi mogel poseči. Ob upoštevanju vrednosti terjatve, ki je bila ugotovljena s stopnjo verjetnosti, bi bila njena uveljavitev z nadaljnjim razpolaganjem nedvomno onemogočena ali precej otežena. Ni pomembno ali tožena stranka aktivno ravna v smeri, ki pomeni nevarnost, zadošča, da bo z odtujitvijo ali obremenitvijo ogrožena izpolnitev terjatve. Sodišče se pri oceni, da bi s prepovedjo toženi stranki, da razpolaga s svojimi nepremičninami, preveč poseglo v pravico njenega razpolaganja, zmotno sklicuje na dejstvo, da tožnik ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka. Prav uveljavitev denarnega zahtevka terja izdajo predlagane začasne odredbe, saj bi si zavarovanje stvarnopravnega zahtevka zagotovil z zaznambo spora v zemljiški knjigi in začasna odredba ne bi bila potrebna. Če tožena stranka nima namena nepremičnine odtujevati ali obremeniti, pa s predlagano začasno odredbo tudi ne bi utrpela nobene škode.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep pravilno upošteva, da mora biti za obstoj procesne predpostavke iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) izkazana konkretna nevarnost, torej aktivno ravnanje toženca. Zmotno je drugačno pritožbeno stališče, da zadošča, da bo z odtujitvijo ali obremenitvijo ogrožena izpolnitev terjatve. Ker, kot pravilno ugotavlja sklep, tožeča stranka glede aktivnega ravnanja toženca ni ponudila trditev (1) (tožnik v pritožbi temu ne nasprotuje), je odločitev, da upnik obstoja te predpostavke ni izkazal, pravilna že iz tega razloga. S sklicevanjem na upoštevanje vrednosti terjatve, ki je bila z izpodbijanim sklepom ugotovljena s stopnjo verjetnosti, pritožba ne more uspešno izpodbiti pravilnosti odločitve. Odločba, na katero se pritožba sklicuje (VSL sklep II Cp 197/2013) s predmetno ni primerljiva (2). Pritožbenemu sodišču se zato do drugih trditev, s katerimi pritožba dokazuje, zakaj bi bila ogrožena izpolnitev terjatve v primeru, če bi toženec nepremičnino odsvojil, ni treba opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sklepom, da tožnik ni navedel in ni verjetno izkazal okoliščin, ki bi opravičevale sklepanje, da tožencu škoda ne bo nastala oziroma bo ta neznatna. Trditev, da je obstoj tožene stranke pogojen z lastništvom nepremičnin in premičnin, ki jih oddaja v najem tožeči stranki kot pravilno obrazloži že sklep, ne omogoča zaključka, da bi toženi stranki nastala le neznatna škoda. Res je, da če tožena stranka ne bi imela namena nepremičnin odtujevati ali obremeniti, ne bi utrpela škode, vendar tega tožnik v predlogu ni niti zatrjeval, še manj pa dokazoval s stopnjo verjetnosti. Ob pravilnem izhodišču sklepa, da vsak poseg v pravico razpolaganja lastnika zanj pomeni škodo, bi moral tožnik s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj v danem primeru to ne drži.

7. Po povedanem se izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo, saj je odločitev vezana na končni uspeh (šesti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Sodišče je tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo vezano na trditveno in dokazno podlago strank (2. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(2) V zadevi VSL sklep II Cp 197/2013 je bilo ugotovljeno, da je dolžnik nepremičnini že v preteklosti obremenil s hipotekami in zavzeto stališče, da dodatna obremenitev ne bo vplivala na (že sedaj) ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj.