Appeal dismissed; inheritance court correctly issued additional will without new hearing when prior hearing occurred.

Pritožba se zavrne in se dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju se je našlo novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, pri čemer je zapuščinsko sodišče pred izdajo sklepa o dedovanju opravilo obravnavo. Zato je izdaja dodatnega sklepa o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju brez predhodnega pridobivanja izjav ostalih možnih dedičev glede dedovanja novo najdenega premoženja, pravilna. Narok bi sodišče opravilo le, če ob izdaji prvotnega sklepa o dedovanju narok ne bi bil izveden.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da dodatna zapuščina po pokojnem M. R. obsega sredstva na petih računih pokojnega pri bankah in celotno to zapuščino na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju istega sodišča v tej zapuščinski zadevi dodelilo dediču A. A,.

2. Zoper dodatni sklep o dedovanju se je v roku pritožila udeleženka D. D., iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Navaja, da je po prvotnem sklepu o dedovanju celotno zapuščino po pokojnem podedoval A. A. Takrat so v zapuščino spadale le pokojnemu lastne nepremičnine, posledično čemur pritožnica ni uveljavljala nujnega deleža. V kolikor bi ji bilo znano, da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva, ki so predmet dodatnega sklepa o dedovanju, bi nujni delež prav gotovo uveljavljala. Takrat je menila, da bi ji majhen delež solastninske pravice na obravnavanih nepremičninah povzročil več stroškov kot pa koristi, saj je razdružitev solastnine zapleten in dolgotrajen postopek. Ob naknadno najdenem premoženju zapustnika bi sodišče moralo preveriti, ali je volja dedičev ob ugotovitvi novega zapustnikovega premoženja drugačna od tiste, ki je bila izražena ob izdaji prvotnega sklepa o dedovanju. V kolikor je volja dedičev drugačna, bi sodišče moralo to voljo upoštevati in premoženje razdeliti v skladu z njo. Tega sodišče prve stopnje ni storilo.

3. Udeleženca R. in P. R., ki ju zastopata odvetnika K. O. in D. Š., se v odgovoru na pritožbo pridružujeta navedbam udeleženke D. D. v pritožbi. Ker naknadno najdena zapuščina bistveno spreminja obseg zapuščine, bi sodišče moralo ravnati v skladu z oblikovano sodno prakso in dediče pozvati na novo izjavo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 221. členu izrecno določa, da če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek); če prej ni bilo zapuščinske obravnave, jo sodišče opravi le tedaj, če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin (drugi odstavek); če obstaja najdeno premoženje iz premičnin, opravi zapuščinsko obravnavo samo na zahtevo prizadetih oseb (tretji odstavek). V tu obravnavani zadevi je podan čisti primer po prvem odstavku 221. člena ZD, ko se je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našlo novo premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, pri čemer je zapuščinsko sodišče pred izdajo sklepa o dedovanju opravilo obravnavo. Zato je skladno tej isti določbi sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju in mu torej ni bilo potrebno predhodno pridobivati izjav ostalih možnih dedičev glede dedovanja novo najdenega premoženja. Narok v smislu drugega in tretjega odstavka 221. člena ZD pa bi sodišče opravilo le, če ob izdaji prvotnega sklepa o dedovanju ne bi bilo naroka. Sklicevanje v odgovoru na pritožbo na sodno prakso (sodba VSL I Cp 3295/2009) je tu neutemeljeno, ker je v citirani sodni praksi obravnavan dedni dogovor med dediči, v tu obravnavani zapuščinski zadevi pa je bil prvotni sklep o dedovanju izdan na podlagi dednih izjav dedičev. Takšno izjavo pa je potrebno izpodbijati, zahtevati njeno razveljavitev, če je bila dana zaradi sile, grožnje ali zvijače, ali zaradi zmote (drugi odstavek 138. člena ZD; tako tudi pravna teorija – glej Karel Zupančič, Dedno pravo, Druga spremenjena in dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list RS 1991, 428. točka). Pritožnica ne trdi, da je svojo dedno izjavo, dano na naroku dne 20. 2. 2009, izpodbila ali da jo v ustreznem postopku izpodbija, ali da je med dediči soglasje, da se razveljavi.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani dodatni sklep o dedovanju (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).