Appeal dismissed; claimant must mitigate loss per compensatio lucri cum damno principle in tort damages.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V odškodninskem pravu velja, da mora oškodovanec storiti vse, da je škoda čim nižja (compensatio lucri cum damno). Gre za temeljno načelo odškodninskega prava.

Tožnica je storila vse, da je bila škoda čim manjša in je našla drugo delo. Zato gre tožnici iz naslova izgubljenega zaslužka le tisti izpad, ki je nastal v času dela nezmožnosti oziroma je dokazala, da ji je izpadel dohodek.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo preostalemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo 2.169,48 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2009 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 1.345,52 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Prereka višino ugotovljene premoženjske škode. Zaradi začasne nezmožnosti za delo je tožnici izpadel dohodek in pravilno je privolila v razvezo pogodbe s podjetjem X d.o.o.. Nepravilno ji prizna le čas, ko naj bi tožnici izpadel dohodek z obrazložitvijo, da je potem našla delo drugod in da bo v bodoče sodelovala s tem podjetjem. To je le špekulacija sodišča, ki ni objektivno izražena. Tožnica ima pravico do povrnitve navadne škode kot tudi do izgubljenega dobička, to določa 168. člen OZ. Pravico ima do takšne odškodnine, da postane njen premoženjski položaj takšen, kot je bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tožena stranka ni prerekala tožničine trditve, da je upravičena do celotnega izpadlega dohodka. Trdila je le, da je pogodba s podjetjem X d.o.o. fiktivna. Nadomestitev dohodka ne izhaja iz nobene izmed trditev pravdnih strank. To ne izhaja iz dokazov. Zato gre tožnici pavšal 850,00 EUR za celo leto. Podobno velja za delo pri R.. Sodišče bi moralo na podlagi dokazov utemeljiti, kakšna izguba dohodkov tožeče stranke bi bila po pričakovanju iz sklenjenih pogodb, nato pa ugotoviti, koliko je uspela nadomestiti. Iz dokazov ne izhaja, da je to nadomestila.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 168. člena Obligacijskega zakonika. Oškodovanec ima pravico do povrnitve škode in izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička je pravilno upoštevalo, da gre za dobiček, ki bi ga bilo mogoče z gotovostjo pričakovati glede na normalen tek stvari. Gre za teorijo adekvatne vzročnosti oziroma za dobiček, ki bi ga imela glede na konkretne tožničine okoliščine in ki se ga da tudi objektivno oceniti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ima tožnica status svobodne kulturne delavke in da je dobila za čas nezmožnosti dela 278,14 EUR nadomestila od Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Mora torej v pravdi dokazati, da gre za pričakovan dobiček, ki bi ga, če bi delala, prejela.

6. Tožnica je dokazovala izgubo na zaslužku tako, da se je sklicevala na v ponovljenem postopku ugotovljeno dejstvo, da je s podjetjem X d.o.o. in R. imela sklenjene pogodbe, ki jih zaradi poškodbe ni mogla realizirati. Ker je za podjetje X d.o.o. imela dogovorjeno plačilo po mesečnih pavšalih v višini 850,00 EUR bruto, ji je sodišče priznalo škodo le za čas bolniškega staleža 20.1.2009 do 19.3.2009. Tožnica pa vtožuje letno izgubo, ker je podjetje X d.o.o. predlagalo razvezo pogodbe, v kar je tožnica privolila. Kljub temu da bi lahko zahtevala, da pogodba teče (11. člen Pogodbe), pa ji je sodišče sledilo, da je šlo za delo, kjer je morala biti prisotna ves čas in zaradi bolniškega staleža ni bila. Podjetje je najelo drugega izvajalca, tožnica pa se kasneje ni mogla priključiti projektom. Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, vendar je ugotovilo, da je z delom drugje nadomestila izpad dohodka. Sodišče je sledilo tožničini izpovedbi, da je tudi v bodoče sodelovala s podjetjem X d.o.o., da je našla delo pri R., A. in A., kar izhaja tudi iz nakazil na bančnih izpiskih. Tako se izkaže, da sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ni podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Pritožnica se ne strinja z dokazno oceno. To pa je drugi pritožbeni razlog, ki pa ni podan. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in temu ni kaj dodati.

7. Pritožnica spregleda, da v odškodninskem pravu velja, da mora oškodovanec storiti vse, da je škoda čim nižja (compensatio lucri cum damno). Gre za temeljno načelo odškodninskega prava. Tudi tožnica je ravnala tako. Ko je bila ponovno za delo sposobna, je delala. Sodišče je za delo pri R. ocenilo, da je bil zaslužek tožnice pri R. v letu 2008 manjši kot v letu 2009, ko je bil bruto izkazan zaslužek 8.825,82 EUR. V letu 2008 pa je bilo 4.941,82 EUR, vse bruto. Pritožba smiselno trdi, da bi sodišče moralo priznati izgubo zaradi odpadlega že dogovorjenega dela za čas bolniške in še dela, katera je v času, ko je bolniška prenehala, tožnica opravila. Povedano drugače: v času ko ni delala po pogodbi s podjetjem X. d.o.o., je zato lahko delala druga dela. Tožnica pa je, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, storila vse, da je bila škoda čim manjša in je našla drugo delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici iz naslova izgubljenega zaslužka le tisti izpad, ki je nastal v času dela nezmožnosti oziroma je dokazala, da ji je izpadel dohodek. Pritožnica še trdi, da je sodišče sodilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Pri tem spregleda, da je tožena stranka ugovarjala temu zahtevku v celoti. Tožena stranka je ubrala drugačno primerjavo zaslužkov kot tožnica. Tožena stranka je ugovarjala, da tožnica nima izgube, ker je primerjala zaslužke v letu 2008 in 2009 oziroma čas dela nezmožnosti. To pomeni, da je ugovarjala pravnorelevantna dejstva iz 168. člena OZ in zato sodišče ni sodilo mimo ugovora tožene stranke. Res pa je, da se je izkazal za neutemeljen ugovor tožene stranke, da naj bi bila pogodba s podjetjem X d.o.o. fiktivna.

8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).