Appeal dismissed; municipal road maintenance contract order imposes liability on concessionaire for negligence.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

[JEDRO]

Odlok MOL o koncesiji za opravljanje obvezne gospodarske službe vzdrževanja občinskih cest je zadostna podlaga za ugotovitev, da je dolžnostno ravnanje naloženo (tudi) koncesionarju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta tožena stranka in stranska intervenientka.

3. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče vmesno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da njena odškodninska odgovornost ni podana. Kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvenem ravnanju, naravne vzročne zveze ni. Tožena stranka bi bila odgovorna le, če bi ji bilo dolžnostno ravnanje naloženo s splošnim in abstraktnim pravnim aktom. Pri tem se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4427/2009 in I Cp 384/2010.

V nadaljevanju pritožbe izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Izpostavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da so bili 6. 1. 2008 optimalni pogoji za nastanek poledice, napačen. Poledice ni bilo in tudi napovedana ni bila. Napačen je tudi zaključek, da je tožena stranka čiščenje opravila malomarno. Nemogoče je očistiti vsak delček površine. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj obsežna zimska akcija dan pred spornim dogodkom ne bi predstavljala zadostne mere toženkine skrbnosti. Snežna odeja je bila debela 1 centimeter, pluženje ni bilo potrebno niti možno. Priči F. J. in B. G. sta jasno povedali, kako se je posipalo pločnike. Glede na njuni izpovedi zaključek sodišča, da je bil za kontejnerji neposipan del, ker se je posipalo strojno, ne drži. Priča F. J. je jasno izpovedal, da ni možno, da bi kak del pločnika ostal neočiščen.

Toženka še navaja, da bi v skladu z določbo 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarjala, če bi prenehala opravljati dejavnost ali bi jo neredno opravljala, do tega pa ni prišlo.

4. Stranska intervenientka navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče v celoti verjelo izpovedi tožnice. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo mesto padca neočiščeno, je napačna. Pri tem sodišče ni v celoti upoštevalo izpovedi prič D. Č. i. B. G. Tožena stranka je izkazala razumno mero skrbnosti, ki se od nje pričakuje.

Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, odločitev je oprlo na določbo prvega odstavka 131. člena OZ, pa bi moralo uporabiti 163. člen OZ.

5. Pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki nanju ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi ugotovilo, da so bile kritičnega dne temperature zraka od -3 do 3, da je prejšnji večer od 20.30 ure dalje deževalo in da je dež v stiku s tlemi zmrzoval ter da je kritičnega dne rahlo snežilo. Zakaj naj opisane okoliščine ne bi predstavljale optimalnih okoliščin za nastanek poledice, ni razumljivo. Jasno je, da tekočina pri temperaturi okrog 0 stopinj celzija zmrzuje. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožena stranka 5. 1. 2008 opravila obsežno zimsko akcijo, vendar pa je ugotovilo, da je kljub takšni akciji velik del površine za zabojniki za smeti ostal neočiščen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu je jasna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta isti del površine vsako leto ostaja neočiščen, kar na nek način potrjujejo tudi fotografije, vložene v spis (posnete v letih po škodnem dogodku).

8. Pritožbene trditve, da iz izpovedi tožnice in priče M. P., ne izhaja, da je bil del pločnika, na katerem je tožnica padla, poledenel, niso utemeljene. Tožnica je izpovedala, da: „je dež padal na mrzla in zasnežena tla ter je na tleh zmrzoval, kar misli, da je žled“. M. P. pa je izpovedala, da: „je bilo očitno bolj ledeno, sicer pa je takrat padal dež, ki je zmrzoval“ in da: „...dobro ve, da ni bilo počiščeno...“ ter da je bilo stanje pločnika za zabojniki za smeti: „...grdo, malo ledeno, malo zasneženo, skratka pločnik je bil prekrit“.

9. Izpovedi prič B. G., D. Č. in F. J., na katere se sklicujeta pritožnici, so splošne. Priče pojasnjujejo, kako praviloma opravijo zimske akcije, kako bi morali opravili konkretno zimsko akcijo in kaj o konkretni zimski akciji izhaja iz dnevnika izvajanja zimske službe. Nobena od prič pa ni mogla zatrditi, da je bil kritični del pločnika za zabojniki za smeti v konkretni zimski akciji ročno posipan (prim. odkritosrčna izpoved B. G na list. št. 70 v spisu:“...jaz ne morem trditi, da je bilo čisto vse posuto, to je kontroliral njihov vodja, seveda pa bi moralo biti...“ in izpoved F. J. na list. št. 58 v spisu: „...dopuščam pa možnost, da je bilo na tem kritičnem mestu na pločniku tudi ledeno.“).

10. Pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje je torej zgrešena, pritožbeni očitki, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa so neutemeljeni.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da del poti za posodami za smeti ni bil očiščen in posipan ter je zato poledenel, je jasno, da tožena stranka svojega dela ni opravila tako, kot bi ga morala, opravljala ga je torej malomarno.

12. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je povsem jasna, sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in si v ničemer ne nasprotujejo.

13. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Možna podlaga obravnavanega zahtevka je tudi določba 163. člena OZ, a to ne izključuje uporabe določbe 131. člena OZ.

14. Napačne pa so tudi pritožbene navedbe, da odgovornosti tožene stranke ni. V tej zadevi ne gre za situacijo, kakršna je bila v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 540/2008 in II Cp 4427/2009. Še posebej situacija v zadnji odločbi je v bistvenem drugačna od obravnavane, saj je šlo za vpliv in preplet več dejavnikov na nastanek škode (vpliv dejavnikov z bližnjega gradbišča - mokro cestišče je bilo posledica odtekanja vode z gradbišča; k škodi je prispevala tudi neprilagojena vožnja samega oškodovanca in tudi ravnanje toženega cestnega podjetja).

15. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo, da je MOL sprejel odlok o koncesiji za opravljanje obvezne gospodarske službe vzdrževanja občinskih cest. Takšen odlok pa je po usklajeni sodni praksi (prim. I Cp 384/2009 in številne ostale) zadostna podlaga za ugotovitev, da je dolžnostno ravnanje naloženo (tudi) koncesionarju. Vrhovno sodišče nikdar ni zavzelo stališča, da odgovornosti koncesionarja ni. Nasprotno, v zadevi II Ips 19/2007 npr. zavzame stališče, da OZ daje dovolj podlage za sklep, da je neposredna odgovornost izvajalca rednega vzdrževanja državnih cest v razmerju do uporabnika teh cest podana. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje torej ne predstavlja odstopa od usklajene sodne prakse.

16. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).