Legal aid denied because income exceeds double minimum; new health facts rejected as late evidence.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Povprečni mesečni dohodek tožeče stranke presega višino dvakratnika minimalnega dohodka, zato ne izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.

Tožeča stranka do izdaje izpodbijane odločbe ni navedla, da zaradi slabega zdravstvenega stanja in pridobitne nesposobnosti njenih dveh polnoletnih sinov, skrbi tudi zanju. Glede na to, da je imela možnost ta dejstva navajati v upravnem postopku, predstavljajo navedbe tožbeno novoto.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na I. stopnji zaradi delitve skupnega premoženja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo treba skladno s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v zvezi s smiselno uporabo 20. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) upoštevati povprečne mesečne dohodke in prejemke tožeče stranke v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje. Ugotovljeno je bilo, da znašajo neperiodični prejemki v smislu prvega odstavka 23. člena ZSVarPre 2.323,60 EUR (2.721,43 EUR : 3 mesece – 132,61 EUR x 3 = 2.323,60 EUR). To pa pomeni, da mesečni dohodek tožeče stranke presega višino dvakratnika minimalnega dohodka, ki je v trenutku vložitve prošnje znašal 530,44 EUR (8. člen ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ - v nadaljevanju ZUJF in Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2013). Zato je bilo treba na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP, njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke. V tožbi navaja, da je za brezplačno pravno pomoč zaprosila zaradi delitve skupnega premoženja, hiše, v kateri stanuje z dvema sinovoma. Sinova sta težka bolnika in ju mora vzdrževati, tako da si plačila stroškov pravne pomoči ne more privoščiti. V primeru, da ji brezplačna pravna pomoč ne bo dodeljena obstaja možnost, da bo z obema sinovoma, hudima bolnikoma, ostala na cesti. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri razlogih in navedbah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da tožeča stranka, niti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči niti kasneje, do izdaje izpodbijane odločbe, ni navajala kakršnegakoli podatka v zvezi z obstojem družine oziroma sinov in njunega zdravstvenega stanja, zato predstavlja njeno sedanje sklicevanje na ta dejstva nedopustno tožbeno novoto.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Med tožečo in toženo stranko ni sporna višina povprečnega mesečnega dohodka tožeče stranke, niti to, da le ta presega višino dvakratnika minimalnega dohodka, ki je trenutku vložitve prošnje znašal 530,44 EUR (8. člen ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 152. člena ZUJF in Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2013, Ur.l. RS, št. 63/2013). Zato tudi po mnenju sodišča, upoštevaje določbe drugega odstavka 13. člena ZBPP ni izkazala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da tožeča stranka do izdaje izpodbijane odločbe ni navedla, niti ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi zaradi slabega zdravstvenega stanja in pridobitne nesposobnosti njenih dveh polnoletnih sinov, morala skrbeti tudi zanju. Glede na to, da je imela tožeča stranka možnost navajati navedena dejstva in predložiti dokaze v upravnem postopku, predstavljajo te navedbe tožbeno novoto, ki jo sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ne more upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.