Administrative court dismissed appeal; construction permit denied due to non-compliance with municipal spatial plan under ZGO-1.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta iz druge alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1 je, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Navedena zakonska določba je jasna in zahteva presojo dopustnosti gradnje z določbami prostorskega akta, ki velja na območju, na katerem je načrtovana gradnja. Kljub temu je Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je začela veljati 9. 3. 2013, navedeno določbo zaobšla tako, da je v 8. členu (ta je bil črtan s spremembo, ki je začela veljati 29. 3. 2013) določila, da se šteje, da so določbe prostorskega akta ali drugega predpisa občine v zvezi z gradnjo nezahtevnih objektov upoštevane, če so izpolnjeni v nadaljevanju našteti pogoji. To pomeni, da je bila s podzakonskim predpisom določena fikcija, ki je imela za posledico, da upravni organi niso ugotavljali dejanske skladnosti konkretne gradnje z občinskim prostorskim predpisom. V tem delu je bila uredba v direktnem nasprotju z ZGO-1 in je posegla tudi v izvirno pristojnost občin, ki jo imajo na področju urejanja prostora.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – kmečke lope na zemljišču parc. št. 120/3 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se omenjeno zemljišče nahaja na II. območju kmetijskih in gozdnih zemljišč. Na teh zemljiščih pa glede na 26. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Koper (v nadaljevanju PUP) ni dopustna gradnja objekta, kot je obravnavani. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za gradnjo iz druge alineje prvega odstavka 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral upravni organ pri odločanju upoštevati 8. člen Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in naslednji, v nadaljevanju Uredba), ki je veljal v času vložitve njegove vloge. S tem ko je organ upošteval Uredbo, kot je veljala v času izdaje odločbe, je bilo kršeno ustavno načelo enakosti. Poudarja, da so nekatere osebe s svojo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja uspele, druge pa ne, kar je bilo odvisno le od tega, kako hitro je prvostopenjski upravni organ v zadevi odločil. Meni, da je načelo enakosti pomembnejše od pravila, da upravni organ odloča po predpisu, ki velja v času odločanja. Zdi se, da je bil namen organa, ki je sporno uredbo sprejel, prav v tem, da bi bili enaki položaji različno obravnavani in da se peščici ljudi s političnimi povezavami omogoči privilegiran položaj. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi, iz katerih izhaja, da zaradi neskladnosti načrtovane gradnje z določbo 26. člena PUP, ki določa dovoljene objekte na II. območju kmetijskih in gozdnih zemljišč, ni izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta iz druge alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1. Ta določa, da se gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt izda, če je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Navedena zakonska določba je jasna in zahteva presojo dopustnosti gradnje z določbami prostorskega akta, ki velja na območju, na katerem je načrtovana gradnja. Kljub temu je Uredba, ki jo je sprejela vlada in je začela veljati 9. 3. 2013, navedeno določbo zaobšla tako, da je v 8. členu (ta je bil črtan s spremembo, ki je začela veljati 29. 3. 2013) določila, da se šteje, da so določbe prostorskega akta ali drugega predpisa občine v zvezi z gradnjo nezahtevnih objektov upoštevane, če so izpolnjeni v nadaljevanju našteti pogoji. To pomeni, da je bila s podzakonskim predpisom določena fikcija, ki je imela za posledico, da upravni organi niso ugotavljali dejanske skladnosti konkretne gradnje z občinskim prostorskim predpisom. V tem delu je bila Uredba v direktnem nasprotju z ZGO-1 in je posegla tudi v izvirno pristojnost občin, ki jo imajo na področju urejanja prostora (drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, ZLS).

Če bi torej organ pri odločitvi v tej zadevi upošteval 8. člen Uredbe, za kar si prizadeva tožnik, ne bi preizkusil skladnosti načrtovane gradnje s prostorskim aktom občine, kot mu to nalaga 74. c člen ZGO-1. Ker bi s tem kršil zakon, bi bilo kršeno tudi načelo zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS, ki upravne organe zavezuje k opravljanju njihovega dela v okviru in na podlagi ustave in zakonov, oziroma četrti odstavek 153. člena, po katerem morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (kar pa Uredba v 8. členu ni bila).

Glede na navedeno je neutemeljeno tožnikovo stališče, da bi moral upravni organ uporabiti 8. člen Uredbe. Posledično so za odločitev v tej zadevi nepomembne njegove navedbe o kršitvi enakosti pred zakonom, saj sodno varstvo ni namenjeno zagotavljanju enakosti v nepravu.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.