Administrative court dismissed tax appeal for costs, ruling that a remedial decision cured procedural errors and barred full cost recovery.

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Stališče tožnika, da je s pritožbo uspel, ne drži. Davčni organ je namreč z izdajo nadomestnega sklepa saniral zgolj ugotovljene procesne nepravilnosti. Po 242. členu ZUP lahko upravni organ po vloženi pritožbi zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe, v kateri lahko, kot je to v obravnavani zadevi storil tožnik, v celoti ponovi pritožbene ugovore, ki jim davčni organ z nadomestnim sklepom ni sledil. Odločitev, da se tožniku priznajo le stroški pritožbe zoper nadomestni sklep, je po presoji sodišča pravilna in skladna s tarifo Zakona o odvetniški tarifi, po kateri se določbe 3. dela (podpoglavja 4.6) za izvršbo v upravnem postopku uporabljajo smiselno in torej z upoštevanjem specifične ureditve upravnega odločanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku v ponovnem postopku odločanja o zahtevku za povrnitev stroškov postopka priznala stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 26.364,00 EUR in naložila Davčnemu uradu Ljubljana, da jih tožniku povrne v 30 dneh po vročitvi odločbe. V preostalem delu je zahtevo tožnika za povračilo stroškov zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in z njo odločbo izpodbija v delu, ki se nanaša na odmero pritožbenih stroškov zoper sklep DT 4295-1321/10-1-08021-05-PO z dne 29.9.2010, s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi, samo odloči v zadevi ter Davčnemu uradu Ljubljana naloži povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep DT 4295-1321/10-1-08021-05-PO z dne 29. 9. 2010 v znesku 11.214,00 EUR, podredno pa da tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v ponovnem postopku sledila napotku sodbe I U 1321/2012-12 in pravilno uporabila materialno pravo glede odmere stroškov, je pa spregledala, da je tožnik vložil štiri pritožbe zoper štiri sklepe o izvršbi in z vsemi štirimi tudi uspel. Zato bi tožeča stranka morala na enak način odločiti tudi o stroških pritožbe zoper sklep DT 4295-1321/10-1-8021-05-PO z dne 29. 9. 2010, ki ob upoštevanju vrednosti spora znašajo 11.214,00 EUR.

Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo in v njej priglasil pritožbene stroške. O pritožbi je davčni organ odločil s sklepom DT 42916-232/2011-1-0802-08 z dne 17. 6. 2011. Pritožbi je ugodil, ni pa odločil o priglašenih stroških. V pritožbi zoper sklep z dne 17. 6. 2011 je tožnik zahteval odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2010, ker mu ti, v nasprotju z 79. členom ZDavP, niso bili priznani. S pritožbo zoper sklep z dne 17. 6. 2011 je uspel. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-325/2011-3 z dne 3. 7. 2012 pritožbi ugodilo, ni pa odločilo o stroških pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2010. Zoper odločitev o stroških je tožnik sprožil upravni spor in v tožbi pod točko V posebej pojasnil višino in podlago za povrnitev stroškov pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2010. Naslovno sodišče je tožbi ugodilo, odločitev o stroških odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem je tožena stranka o stroških postopka ponovno odločila z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Pri tem je očitno spregledala stroške pritožbenega postopka zoper sklep DT 4295-1321/10-1-08021-05-PO z dne 29. 9. 2010.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Glede obravnavanih stroškov, ki jih je tožnik zahteval v pritožbi zoper sklep z dne 17. 6. 2011, je že v odločbi z dne 3. 7. 2012 pojasnila, da gre za postopek v zvezi s predhodnim sklepom o izvršbi, na katerega se je tožnik pritožil in je bil le-ta z izpodbijanim sklepom nadomeščen, in s tem za isti postopek. Z nadomestitvijo predhodnega sklepa se namreč postopek ni začel znova, temveč se je nadaljeval postopek, ki se je pričel s predhodnim sklepom (torej s sklepom z dne 29. 9. 2010). Glede na to tožeči stranki tudi niso bili posebej priznani stroški postopka zoper sklep z dne 29. 9. 2010. Iz določb Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) izhaja načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi. Predlaga zavrnitev tožbe. Kolikor bi se sodišče z izpodbijano odločitvijo ne strinjalo, pa predlaga odločitev v sporu polne jurisdikcije.

Tožnik se z navedbami odgovora na tožbo ne strinja. Resda gre za isti postopek davčne izvršbe, je pa v njem vložil dve pritožbi zoper dva različna sklepa. Uspel je tudi s prvo pritožbo in bi mu zato organ stroške moral priznati. Tožena stranka si tudi napačno razlaga načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa storitev v isti zadevi. Načelo v konkretnem primeru pomeni, da se za vsakega od pritožbenih postopkov prizna ena nagrada, ne glede na število opravil znotraj enega pritožbenega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Trditev tožnika, da tožeča stranka z izpodbijano odločbo ni odločila o vseh stroških v skupno obravnavo združenih pritožbenih postopkov, ni slediti. Iz izreka namreč sledi višina priznanih stroškov in zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov, ki to višino presegajo. Res je sicer, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe razlogi za zavrnitev stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 29. 9. 2010 niso navedeni, so pa, kot v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, razlogi v tem delu razvidni iz obrazložitve 1. točke izreka odločbe z dne 3. 7. 2012, ki ni bila predmet upravnega spora.

Priglašeni stroški pritožbe zoper sklep z dne 29. 9. 2010 tožniku po presoji sodišča utemeljeno niso priznani. Po 3. odstavku 79. člena ZDavP-2 gredo stroški davčnega postopka v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek oziroma v breme davčnega zavezanca, če se je postopek končal zanj neugodno. Stališče tožnika, da je s pritožbo zoper navedeni sklep uspel, ne drži. Davčni organ je namreč z izdajo nadomestnega sklepa saniral zgolj ugotovljene procesne nepravilnosti. Po 242. členu ZUP lahko upravni organ po vloženi pritožbi zadevo reši drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se s pritožbo izpodbija. Zoper novo odločbo ima stranka pravico pritožbe, v kateri lahko, kot je to v obravnavani zadevi storil tožnik, v celoti ponovi pritožbene ugovore, ki jim davčni organ z nadomestnim sklepom ni sledil. Opisani procesni položaj po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju ni mogoč in zato ga zato Tarifa v podpoglavju 4.6 – Postopki po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ne ureja. Odločitev, da se tožniku priznajo le stroški pritožbe zoper nadomestni sklep, je po presoji sodišča pravilna in skladna s Tarifo, po kateri se določbe 3. dela (podpoglavja 4.6) za izvršbo v upravnem postopku uporabljajo smiselno in torej z upoštevanjem specifične ureditve upravnega odločanja. Ob smiselni uporabi podpoglavja 4.6 pa stališču tožnika o dveh pritožbenih postopkih ni mogoče slediti.

Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.