Appeal dismissed; defendant convicted of assault after leaving bar during mutual fight.

Pritožba obdolženega S.H. po zagovorniku se z a v r n e kot

neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi S. H. je dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Obdolženi oškodovanca ni poškodoval v silobranu saj je lokal

zapustil, ko je vedel za in pristal v medsebojni fizični obračun,

katerega je z udarcem s topim predmetom prišel sam.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi S. H. spoznan za krivega

storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ

in nadaljevanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu

133/II in I KZ.Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v okviru te za

prvo kaznivo dejanje določena kazen enega meseca in petnajst dni

zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen dveh mesecev in petnajst dni

zapora, na kar mu je bila,po določilih KZ o steku,določena enotna

kazen treh mesecev in petnajst dni zapora, s preizkusno dobo dveh

let. Odločeno je še bilo, da mora obdolženi, po določilu člena 95/I

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) povrniti stroške kazenskega

postopka v višini 52.711,00 SIT in plačati na 40.000,00 SIT odmerjeno

povprečnino.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi S. H. po zagovorniku zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve

določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o

kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred

drugim okrajnim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom

v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega

dejanskega stanja te kazenske zadeve, pri razsoji katerega niso bile

zagrešene, v pritožbi obdolženca zatrjevane bistvene kršitve določb

kazenskega postopka, pravilno pa je bil uporabljen tudi kazenski

zakon. Povedanega namreč ne morejo ovreči niti obširne navedbe v

vloženi pritožbi.

Tako kot sodišče prve stopnje in pritožnik tudi pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je tistega večera prišlo v lokalu B. do prepira, v

katerem sta na eni strani sodelovala oba oškodovanca, na drugi pa

obdolženi, sedaj že pokojni R. R. in kot vse kaže, tudi z

upoštevanjem pritožbenih navedb, še nadaljnji za točilnim pultom se

nahajajoči gost, za katerega sodišče prve stopnje ni uspelo ugotoviti

imena. Vse kaže na resničnost navedb pritožnika, da je do prepira

prišlo po zaslugi oškodovancev, saj ni verjeti, da je priča L. zgolj

naključno razbil steklovino, pa tudi sicer, kar so potrdile nekatere

od zaslišanih prič, oškodovancema takšno početje v lokalih ni tuje.

Pri tem pa le ni sprejemljiva trditev pritožnika, da je bil zgolj

zaradi takšnega početja oškodovancev obdolženi H. prisiljen odditi iz

lokala. Nasprotno, iz izpovedi priče S. M. namreč izhaja, da je bil

on tisti, ki je zahteval, da vsi lokal zapustijo, to pa šele takrat,

ko so navedeni stopili skupaj, da bi obračunali. Pravilna je torej

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tako kot drugi tudi obdolženi

Hliš hotel medsebojni obračun, kar je v dani situaciji razumljivo,

saj se je iz razloga, ker so bili na njegovi strani v številčni

premoči, čutil močnejšega. V nadaljnji obračun z obema oškodovancema

je torej zavestno pristal, kar seveda izključuje, tudi sedaj v

pritožbi ponovno zatrjevano ravnanje v silobranu, kot je to pojasnilo

že sodišče prve stopnje.

Zgoraj povedano, ob skopih objektivnih podatkih o tem, kaj se je

dogajalo zunaj pred lokalom, vendarle omogoča razlago tega, kaj se je

tam v resnici zgodilo. Iz lokala sta po pripovedovanju vseh prva

odšla obdolženi in oškodovanec A. L., pri čemer nihče razen

oškodovanca, kateri je tudi v pravdnem postopku trdil, da je bil

zunaj prvi, ni pojasnil kakšen je bil njun vrstni red pri zapustitvi

lokala. Takšni navedbi oškodovanca je verjeti. Njej v prid namreč

govori dejstvo, da se je obdolženi H. zaradi premoči čutil

varnejšega, zaradi česar je oškodovancu sledil in s tem omogočil, da

bi preostala dva obračunala z njegovim kolegom, pri čemer se je

uštel, saj je bil R. K. spretnejši, ko je vrata lokala zaprl in ga s

tem ločil od pomoči kolegov. Razumljivo je, da je obdolženi H. zaradi

tega prešel v napad in bil on tisti, ki je udaril prvi, tako kot je

to pojasnil, kot priča zaslišani A. L.. Temu je verjeti kjub

drugačnemu opisu poteka dogodkov med njim in obdolženim s strani

priče R.K., kateri govori o brcah prizadejanih s strani obdolženca

oškodovanemu Lorgerju. Priča K. namreč dogajanja med obdolžencem in

oškodovanem L. ni mogel spremljati ves čas saj je moral biti pozoren

predvsem na vrata tako, da je udarec, kateremu so lahko sledile tudi

brce o katerih sicer oškodovani Lorger ne govori, ker ga očitno niso

zadele, spregledal. Ta udarec pa je bil prizadejan s topim predmetom.

Tudi v tem delu je moč verjeti oškodovancu, čeprav takšnega predmeta

v rokah obdolženca ni videl nihče. Ni namreč mogoče mimo tega, da je

obdolženec vedel zakaj gre iz lokala, tam pa je dosti predmetov

primernih za poškodovanje nasprotnika, takšnih, da jih lahko skriješ

v roko, kasneje pa odvržeš tako, da jih ni mogoče najti. Ni razloga

dvomiti, da se je v danem primeru zgodilo prav to, ko ni verjeti, da

je oškodovanec poškodbo zadobil ob padcu, kot to skuša prikazati

pritožnik. Res je, da izvedenec sodno-medicinske stroke ni izključil

možnosti nastanka poškodb tudi na opisani način, pri čemer pa ni

mogoče mimo tega, da pri oškodovanem L., ob razpočni rani kože, ni

bilo zaslediti drobnejših ranic in prask, za katere je že na podlagi

življenjskih izkušenj moč reči, da bi morale nastati, če bi

oškodovanec navedeno rano zadobil ob udarcu ob hrapava tla na katera

je po izpovedbi vseh tam prisotnih padel. Ob navedeni ugotovitvi je

tako sodišče prve stopnje pravilno prilagodilo opis obdolžencu

očitanega kaznivega dejanja storjenega proti obdolženemu L. in to

njemu v korist, kar seveda ne predstavlja pritožbeno zatrjevane

bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz tč. 9 I. odstavka

člena 371 ZKP. Navedene kršitve seveda ne predstavlja tudi sprememba

časa, ko bi naj bili obe kaznivi dejanji storjeni saj gre zgolj za

prilagotiv tega v postopku ugotovljenim dejanskim okoliščinam.

Sodišče prve stopnje je prepričljivo tudi v obrazložitvi dogajanj med

obdolženim H.in oškodovancem R.K., ko je tudi v tem delu, kot sicer v

svoji celotni obrazložitvi jasno, saj brez medsebojnih nasprotij in

nasprotij z izvedenimi dokazi, kar pomeni, da ni zagrešilo nadaljne

zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tokrat tiste

iz 11. tč. I. odstavka 371. člena ZKP, pojasnjuje svoje videnje

zadeve.Iz razlogov navedenih v izpodbijani sodbi,katere v celoti

sprejema tudi pritožbeno sodišče,sodišče prve stopnje pravilno

zavrača spremembo zagovora obdolženca na glavni obravnavi v tem

delu, kot nesprejemljivo. To še zlasti, ker je do nje prišlo potem,

ko so bile zaslišane že vse za razsojo pomembne priče in to ne le v

kazenskem ampak tudi pravdnem postopku, tiste katerih kopijo

zapisnikov zaslišanja obdolženec ponovno pošilja,tokrat pritožbenemu

sodišču. Pa tudi sicer je zagovor obdolženca, kot ga je podal pred

sodiščem prvič v obravnavanem delu realnejši,predvsem pa skladnejši

takratnemu teku dogodkov. Po tem, ko je obdolženi obračunal z

oškodovancem Lorgerjem je temu hotel pomagati priča K., kateri pa,

tudi po prvotnem zagovoru obdolženega ni stekel takoj proti njemu,

ampak najprej proti svojemu vozilu. Prav lahko, da je to storil zato,

da bi za obračun z obdolžencem tam našel primerno orodje, pa ga ni.

Ga je pa zato našel obdolženi s pomočjo kolega, kateri mu je iz

vozila vzel in izročil palico, kot je to pojasnilo že sodišče prve

stopnje, s katero je oškodovanca udaril po nosu. Nič nenavadnega ni,

da se je ta za to prijel za glavo in skušal že ranjeni nos zaščititi

pred nadaljnjimi udarci tako, da se je vlegel na trebuh in ne na

hrbet, kot se zdi pritožniku, sicer nerazumljivo primerneje. S tem,

pa je omogočil nadaljnjo udarjanje po njemu, tudi po drugih, kar pa

ni več predmet tega postopka, saj je sodišče prve stopnje z

navedenimi udarci nastale poškodbe pri oškodovancu izvzelo iz opisa

kaznivega dejanja.

Za storjeni kaznivi dejanji je sodišče prve stopnje obdolžencu

izreklo primerno kazensko sankcijo, skupaj z določenimi zagroženimi

kaznimi in preizkusno dobo. Pri tej svoji odločitvi je primerno

upoštevalo tudi takratno ravnanje oškodovancev in življenje

obdolženca po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj, zato ni videti

potrebe po izreku kakršnekoli blažje od izrečene kazenske sankcije

obdolženemu.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti,

je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano

sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena

višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo

pritožbenega postopka, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi

sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.