Appeal court vacates first instance judgment for remittal due to misclassification of a mixed loan and assignment contract.

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l

j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

[JEDRO]

Tristransko razmerje, v katerem je dobavitelj (sklenitelj kreditne

pogodbe) svojo terjatev do dolžnika (toženca) na podlagi kreditne

pogodbe dobavil osebno vozilo, s pogodbo o odstopu terjatve pa svojo

terjatev odstopil tožniku, ima znake mešanega posla - kupne pogodbe,

posojila in cesije. Gre za nov pogodbeni tip, ki je kot pravni posel

naveden v 1. tč. I. odst. čl. 6 Zakona o bančništvu.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je

tožena dolžna plačati znesek 3,262.580,71 SIT s pripadki in pravdnimi

stroški, ker je štelo, da je pravni posel, ki je osnova za pogodbeno

razmerje med pravdnima strankama, ničen.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih

razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi je

očitala sodišču prve stopnje, da je kršilo postopkovne določbe, ker v

sodbi ni pojasnilo, na kakšen način in na podlagi katerega

konkretnega dokaza je ugotovilo, da kreditodajalec ne bi imel statusa

banke. Meni, da so v obrazložitvi sodbe nasprotja med razlogi.

Sodišče sprva navaja, da je potrebno plačati denarno odmeno, če

avtomobila ni mogoče vrniti. Iz tega bi izhajalo, da je štelo denarni

tožbeni zahtevek tožnika vsaj na temelju pravil o neopravičeni

obogatitvi za utemeljen. V nasprotju s tem pa je sodišče v

nadaljevanju zaključilo, da denarna terjatev tožnice ni nastala, ker

je pravni posel, ki sta ga pravdni stranki sklenili,ničen. Ničnost pa

po oceni pritožbe ne izhaja iz dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali

in iz katerih bi sodišče lahko napravilo po uradni dolžnosti

conclusio ničnosti. Svoje odločitve ne bi smelo opreti na dejstva

glede katerih strankam ni dalo možnoti, da se o njih izjasnijo, s

čemer je kršilo načelo javnosti in tudi načelo obojestranskega

zaslišanja in kontradiktornosti.

Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da sta

pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji na obroke. Takšen

zaključek sodišča je povsem v nasprotju z dejansko izraženo in tudi v

pravdi po strankah zatrjevano pogodbeno voljo strank. Obe stranki sta

namreč zatrjevali, da je toženec sklenil posojilno pogodbo s

podjetjem B.P. zaradi nakupa osebnega avtomobila. Zavezal pa se je,

da bo v več obrokih odplačal posojilo v roke tožeče stranke.

Posojilodajalka je namreč svojo terjatev do toženca prenesla na

tožečo stranko. S Pogodbo o prenosu terjatve je toženec seznanjen,

saj jo je sopodpisal. Torej nikakor ne gre za pogodbo o prodaji na

obroke. Če pa bi tudi šlo za takšno pogodbo, pa zaradi pomanjkanja

klavzule o tem, da ima toženec pravico v treh dneh po sklenitvi

pogodbe od pogodbe odstopiti, ves posel ni ničen.

Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča

razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Po čl. 180/III Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vzame sodišče tožbo v

postopek tudi, če tožnik ni navedel pravne podlage tožbenega

zahtevka, če pa jo je navedel, sodnik nanjo ni vezan.

Pravna podlaga za ta spor je v tristranskem razmerju, v katerem je

dobavitelj (sklenitelj kreditne pogodbe) svoje terjatve do dolžnika -

toženca na podlagi kreditne pogodbe št. 21/93 z dne 14.9.1993 dobavil

osebno vozilo Rover 416 GSI in s pogodbo o odstopu terjatve (z dne

14.9.1993) odstopil svojo terjatev do dolžnika tožniku. Pri tem se je

toženec v tč. 3 kreditne pogodbe zavezal poplačati kredit in obresti

v 60 enakih anuitetah tožniku kot prevzemniku terjatve.

To tristransko razmerje je kot pravni posel v 1. tč. I. odst. čl. 6

Zakona o bančništvu (ZBan, UR.l.RS 7/99) naveden med bančnimi posli

kot factoring. Gre za nov, moderen pogodbeni tip, posel bančnega

prava, ki je v naši gospodarski praksi razmeroma neznan, iz

klasičnega pravnega pogodbenega vidika pa pomeni mešan posel z znaki

kupne pogodbe, posojila in cesije.

Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo posel, ki so ga stranke

sklenile kot prodajo na obroke v smislu čl. 544/II Zakona o

obligacijskih razmerjih. Ker ne vsebuje pogodba z dne 14.9.1993

določila, da lahko kupec v treh dneh odstopi od pogodbe, je zmotno

štelo posel za ničen ter na tej podlagi zmotno zavrnilo zahtevek

tožeče stranke.

Posel, ki so ga sklenile stranke in ki je podlaga za tožbeni zahtevek

tožeče stranke, ni v nasprotju z nobenim ustavnim načelom naše

države, niti veljavnim prisilnim predpisom ali moralnim pravilom naše

družbe. Zato ga ni mogoče šteti za ničnega in ga v smislu določila

čl. 103 ZOR ne zadenejo posledice ničnosti.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pri odločanju v tej zadevi

zmotno uporabilo in zaradi pravilne uporabe materialnega prava zmotno

in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je po čl. 355 ZPP

pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razvejavilo in zadevo

vrnilo v novo sojenje. Podana pa so tudi očitana nasprotja v razlogih

sodbe, obstajajo tudi razlogi za razveljavitev sodbe po čl. 339/II

tč. 14 ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno preizkusiti

pogodbi, ki sta podlaga za posel med pravdnima strankama in izvesti

še druge dokaze, ki sta jih stranki predlagali ter ugotoviti dejstva,

odločujoča za razrešitev tega spora in nato ponovno o njem odločiti.

V skrajnem primeru, če bi ne našlo podlage za odločanje o sporu v

pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih, ki obravnavajo citirane

pogodbe, bo iskati podlago za rešitev spora v pravilih o neopravičeni

pridobitvi (čl. 210 ZOR in naslednji). Neprerekano je dejstvo, da je

toženec posojilo prejel za nakup osebnega avtomobila, osebni

avtomobil s tem posojilom kupil, posojila pa ni vrnil ter niti ne

zatrjuje, da ga je vrnil deloma. Avtomobil je celo odtujil v

nasprotju s čl. 6 sklenejene pogodbe. Pri tem je še pripomniti, da je

po temeljnih načelih obveznostnega prava sodišče dolžno preveriti ali

so stranke pri sklepanju obligacijskih razmerjih in pri uveljavljanju

pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovale načelo

vestnosti in poštenja (čl. 12 ZOR) in dolžnost, da izpolnijo svojo

obveznost ter odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče razvejavilo sodbo

sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje.