Appeal against detention extension dismissed due to high recidivism risk from drug-related crimes.

Pritožbi obtoženega R. D. in njegove zagovornice se z a v r n e t a kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Ponovitvena nevarnost pri obtožencu izhaja iz njegove obsežne kriminalne dejavnosti, povezane z zasvojenostjo z mamili, za nabavo katerih uporablja denar pridobljen z izvrševanjem kaznivih dejanj za katerih storitev je že bil kaznovan.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju, po določilu čl. 207/II Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal proti obtoženemu R.D. odrejeni pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po čl. 201/I točka 3 ZKP do konca glavne obravnave, iz istega pripornega razloga.

Proti temu sklepu sta se pritožila obtoženi R. D. in njegova zagovornica s predlogoma, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi ter proti obtožencu odrejeni pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom, kot to tudi predlaga obtoženi R. D.

Pritožbi nista utemeljeni. Kljub zatrjevanju obtoženega R. D. v obširnih pritožbenih navedbah, da sodišče prve stopnje nima prav, ko v izpodbijanem sklepu trdi, da je podan utemeljen sum, da je storilec prav vseh v obtožbi očitanih mu kaznivih dejanj, pritožbeno sodišče pritožniku ni moglo slediti. Gre v bistvu za obtoženčevo videnje zadeve, v bistvu za del njegovega

zagovora, s katerim zaenkrat ni mogoče ovreči dokazov na katerih sloni obtožba, saj bo to, kar trdi mogel, skupaj z drugimi na glavni obravnavi izvedenimi dokazi, oceniti šele razpravljajoči senat. Drži torej ugotovitev izpodbijanega sklepa o obstoju utemeljenega suma glede obtoženemu R. D. očitanih kaznivih dejanj. Po presoji pritožbenega sodišča pa ima sodišče prve stopnje prav tudi v nadaljnjih ugotovitvah, da pri njemu še vedno obstoji tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.Že zgolj teža in obseg njegove kriminalne dejavnosti v sorazmerno kratkem času ne govori v prid njegovi trditvi, da kaj podobnega ne bo več storil v primeru, če bo izpuščen. To še zlasti, ker tudi sam ne zanika, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih, pa če tudi ne vseh tistih, naštetih v izpodbijanem sklepu ter tega, da je bil zaradi kaznivega dejanja

povezanega z mamili v zaporu že tudi v R. H.. Gre torej za osebo, kateri izvrševanje kaznivih dejanj ni tuja, zlasti, ko potrebuje denar za zadovolitev potreb po mamilih. Glede teh potreb sicer obtoženec trdi, da ne obstoje več in to zato, ker se je njih konzumaciji odpovedal. Vsaj delno ga v tem res potrjuje v postopku postavljeni izvedenec psihiater, kateri ugotavlja, da obtoženi od takrat, ko se nahaja v priporu, tudi že prej na H., mamil ne uživa več. Vendar izvedenec dejansko ne trdi, da se kaj takšnega pri obtožencu ne utegne ponoviti, kar je lepo pojasnil zavodski psiholog. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da obtožencu v tem še ni mogoče zaupati, to pa pomeni, da ga je potrebno še nadalje zadržati v priporu. Edino na takšen način in ne morda s pritožbeno predlaganim hišnim priporom bo namreč mogoče zavarovati premoženje predvsem pa

zdravje potencialnih oškodovancev, zlasti tistih katerim bi obtoženec omogočil uživanje mamil.

Zaradi povedanega pritožbama ni bilo mogoče ugoditi, ampak ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti. Pri tem je v zvezi z navedbami pritožnikov dodati še to, da ni res, da gre v obravnavanem primeru zgolj za formalno izdajo sklepa o podaljšanju pripora,kot to skuša prikazati obtoženčeva zagovornica,na odpravo pripora pa ne more vplivati tudi dejstvo,da glavna obravnava ni bila razpisana v roku kot to predvideva zakon, saj prekoračitev roka nima sama po sebi za posledico odprave proti obtožencu odrejenega pripora.