Appeal court revokes first instance rejection of interim order for wage arrears due to insufficient evidence review.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do izdaje končne odločbe.

[JEDRO]

Tožeča stranka s tožbo zahteva izplačilo plač. Hkrati s tožbo je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin in premičnin. Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo. Kljub temu, da je ugotovilo, da so pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebni nižji dokazni standardi, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in tudi ne do listin, ki jih je kot dokaz svojim navedbam o potrebnosti izdaje začasne odredbe po predlogu predložila tožeča stranka. Predmet individualnega delovnega spora ni le negativna stimulacija in posledično znižanje plač, ampak tudi neizplačevanje plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz do sedaj predloženih dokazov izhaja verjetnost obstoja terjatve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi o drugih pogojih, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe na predlog upnika. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin navedenih v točki I izreka sklepa in se ta prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru (točka I izreka), da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev premičnin navedenih v točki II izreka sklepa in se ta prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v registru motornih vozil (točka II izreka), da začasna odredba začne veljati takoj in velja do pravnomočne odločitve sodišča v individualnem delovnem sporu pri naslovnem sodišču, vodenem zaradi plačil iz delovnega razmerja (točka III izreka) ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (točka IV izreka). Odločilo je tudi, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi ter toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev v predlogu navedenih nepremičnin in premičnin ter ji naloži plačilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi o tem, da tožeča stranka v tej fazi postopka še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve do tožene stranke, saj bo tožena stranka morala pojasniti, na kakšen način oziroma zakaj je prišlo do negativne stimulacije in s tem do znižanja plač ter do izkazane terjatve, spregledalo dejstvo, da je negativna stimulacija, ki jo vtožuje tožeča stranka samo en del celotne terjatve vtoževane v tej zadevi, bistven del skupne terjatve predstavljajo tudi neizplačane plače tožnici v letu 2014 v višini 6.907,80 EUR in ker ji dolguje plačo za mesec april 2014 dolg tožeče stranke iz tega naslova znaša že 9.209,44 EUR. Obstoj terjatve potrjuje že priloženo potrdilo tožene stranke z dne 29. 4. 2014, iz katerega izhaja, da ji tožena stranka dolguje mesečne plače za januar, februar in marec 2014. Iz predloženih listin izhaja tudi, da ima tožena stranka blokirana oba transakcijska računa, da je vse svoje dejavnosti, razen nekaj najemnin in starih zalog buteljčnih vin ter penine, prenesla na druge zadruge, da je direktor tožene stranke upokojenec in dela preko pogodbe o delu, njegov mandat pa zajema predvsem vodenje postopkov odprodaje preostalega nepotrebnega premoženja tožene stranke, kar izhaja tudi iz zapisnika seje upravnega odbora tožene stranke z dne 9. 8. 2013, da je tožena stranka začela z intenzivno odprodajo še neobremenjenega premoženja, kar kaže na to, da tožnica ne bi mogla priti do poplačila svoje terjatve iz delovnega razmerja. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po 4. odstavku tega člena se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji) v 270. členu določa, da lahko sodišče na predlog stranke izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala, verjetno pa mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je verjetnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državni članici Evropske unije.

Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da terjatev ni verjetno izkazana in ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni preverjalo. Kljub temu, da je v točki 4 obrazložitve sklepa ugotovilo, da so pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebni nižji dokazni standardi, se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in tudi ne do listin, ki jih je kot dokaz svojim navedbam o potrebnosti izdaje začasne odredbe po predlogu predložila tožeča stranka. Predmet individualnega delovnega spora ni le negativna stimulacija in posledično znižanje plač, ampak tudi neizplačevanje plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz do sedaj predloženih dokazov izhaja verjetnost obstoja terjatve, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi o drugih pogojih, ki jih zakon določa za izdajo začasne odredbe na predlog upnika.

Glede na navedeno je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje ponovno opredeli do vprašanja ali je terjatev verjetno izkazana ali ne, pri čemer naj se opre na navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe in dokaze, ki se nahajajo v spisu ter se na podlagi tega odloči ali so podani tudi drugi pogoji, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se bo tožena stranka tako o razlogih za negativno stimulacijo kot tudi o ostalih tožbenih navedbah lahko izjasnila v postopku o glavni stvari.

Glede na razveljavitev izpodbijanega sklepa se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo oz. sklep, ki boi izdan v nadaljnjem postopku v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (165. člen ZPP).