Appeal dismissed; plaintiff must pay defendant's costs after withdrawing suit following fulfillment of claim.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Nato je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 252,05 EUR v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev utemeljevalo na določbi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ni pravilno odločilo. Navedeni člen se namreč nanaša na primere, ko tožeča stranka tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru tožeči stranki ni potrebno, da toženi stranki povrne stroške postopka. V navedenem členu je glede povračila stroškov določena zgolj obveznost tožeče stranke. V konkretnem primeru tako po mnenju tožene stranke ne gre za dejanski stan iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V zadevi tudi ne gre za situacijo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Tožena stranka je namreč „izpolnila zahtevek“ oziroma odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS, št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). Tožena stranka je tako le sanirala stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in določb prej omenjenega zakona. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka, niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je dne 4. 9. 2013 sodišču posredovala umik tožbe. Vztrajala pa je pri stroških, kot jih je priglasila v tožbi. Tožena stranka se je z umikom očitno strinjala, kar med strankama niti ni sporno. Sporna je namreč odločitev glede povračila stroškov postopka.

Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče kot na primer opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010. Tudi iz pravne teorije (Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2006, Nina Betetto - 2. knjiga, stran 23) izhaja, da je med upravičence do povračila stroškov v smislu 158. člena ZPP potrebno šteti tudi tožečo stranko, v kolikor je ne zadene sankcija zakrivljene zamude pri umiku tožbe.

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožničin zahtevek, s tem ko je izdala odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbi izdala na podlagi določb ZOPRZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe, tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, saj je odločba z dne 24. 6. 2013 očitno postala pravnomočna. Posledično je tožbo umaknila. Tožnici pri tem tudi ni mogoče očitati, da je zamudila z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.