Supreme Court dismisses review application regarding court's duty to detect unconstitutional contract invalidity ex officio.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request to permit a review of the second-instance judgment. The applicant argued that the court should have ex officio declared a land transfer contract void due to violations of mandatory agricultural land laws, despite the lower courts treating the boundary agreement as a valid settlement. The court held that the statutory conditions for granting a review application were not met, as the applicant failed to demonstrate a significant legal error warranting further examination.
Legislator headnote
AI generatedArticle 367.a of the Code of Civil Procedure; Article 367.c of the Code of Civil Procedure: A review application is only admissible if specific statutory conditions are met; the court is not generally obligated to detect contract invalidity ex officio merely upon a reasonable suspicion of constitutional or mandatory law violations.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Predlagana je bila dopustitev revizije glede pravnega vprašanja ali je sodišče na ničnost po uradni dolžnosti dolžno paziti le v primeru, da je tožba naperjena na ugotovitev ničnosti pogodbe, ali je dolžno ugotavljati ničnost v vsakem primeru, kjer se pojavi upravičen sum, da je pravni posel v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnikov pravni prednik A. V. in toženec sta kot stranki sodelovala v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, v okviru katerega je bil 11. 1. 2000 opravljen mejni narok, na katerem je bila izdelana skica terenske meritve in zapisnik, oba sodelujoča kot lastnika zemljišč, med katerimi se je vzpostavljala meja, pa sta s pokazano in z mejnimi znamenji označeno mejo soglašala, kar sta potrdila s podpisom zapisnika. S tem je prišlo do premika meje tako, da je toženec pridobil trikotnik zemljišča površine približno 300 m2.
2. Tožnik je s tožbo zahteval vrnitev tega zemljišča ter uporabnino za 5 let pred vložitvijo tožbe po 100 EUR letno z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Soglasje mejašev k meji, označeni na naroku 11. 1. 2000, je obravnavalo kot pogodbo o poravnavi glede pravnega posla in pojasnilo, da tožnik ni niti navajal (in torej tudi ne dokazal) okoliščin, relevantnih za izpodbijanje pogodb ter da pogodba, dokler ni izpodbita, stranki zavezuje. Zato ne drži tožnikova teza, da toženec sporni trikotnik zemljišča uporablja brez pravne podlage in ga je dolžan vrniti.
4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
5. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje in sicer glede pravnega vprašanja, ali je sodišče na ničnost po uradni dolžnosti dolžno paziti le v primeru, da je tožba naperjena na ugotovitev ničnosti pogodbe, ali je dolžno ugotavljati ničnost v vsakem primeru, kjer se pojavi upravičen sum, da je pravni posel v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Poudarja namreč, da je sporno zemljišče, ki ga je v letu 2000 pridobil toženec, bilo že tedaj kmetijsko zemljišče. V zvezi s tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, da je pogodba o odsvojitvi kmetijskega zemljišča, ki ni sklenjena v skladu s prisilnimi določili Zakona o kmetijskih zemljiščih, nična. Trdi, da bi bilo tudi v konkretnem primeru potrebno predhodno soglasje za promet z zemljiščem ali izkaz, da soglasje pristojne upravne enote ni potrebno, pa nič od navedenega ni bilo pridobljeno.
6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku niso podani. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena istega zakona).