Supreme Court dismisses review where applicant merely claims severe consequences without proving specific legal grounds.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Zgolj navedba, da ima izpodbijana odločitev za revidenta zelo hude posledice, za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona, št. 213-6/2010-11 z dne 14. 3. 2011. Z njo je bilo odločeno, da se revidentova prošnja za izdajo posebne odločbe po 1.b členu Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) zavrne. Na podlagi uradne evidence registra stalnega prebivalstva je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da revident iz te uradne evidence ni bil izbrisan. Zato niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 1.b člena ZUSDDD za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zavrnila z odločbo, št. 214-69/2011/2 (1312-02) z dne 10. 8. 2012.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

6. Revident je v reviziji navedel samo to, da ima izpodbijana odločitev zanj hude posledice v smislu določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča za dovoljenost revizije ne zadošča (glej tudi sklep X Ips 276/2013).

7. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 149/2010, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012, X Ips 269/2013, X Ips 304/2013) bi moral namreč revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil, zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

8. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).