Legislator Case Law & Legislation
VSK sodba in sklep Cpg 240/2013 ECLI:SI:VSKP:2014:CPG.240.2013 AI generated

Appeal dismissed; court upheld lower court's award of costs to defendant in small value dispute.

Case Number VSK sodba in sklep Cpg 240/2013
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's appeals against both the judgment and the costs order in a small value dispute. The lower court rejected the plaintiff's claim for payment of 1,914 EUR because the plaintiff failed to provide sufficient facts proving the debt's existence or the municipality's liability. Regarding costs, the court ruled that the defendant's request for reimbursement, submitted shortly after receiving the judgment, was valid under the Civil Procedure Act.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 163. člen 7. odstavek; ZPP 154. člen 1. odstavek: A party's request for costs submitted within 15 days of receiving a judgment ending the proceedings is admissible and must be considered, even in small value disputes decided without a hearing.

Keywords

AI generated
small value dispute costs order Civil Procedure Act judgment appeal burden of proof

Cited Legislation

AI generated
ZPP 163. člen 7. odstavek
ZPP 154. člen 1. odstavek
ZPP 155. člen 1. odstavek
ZPP 353. člen
ZPP 365. člen 2. točka

Cited Case Law

AI generated
VSL II Cp 2460/2012
VSL II Cp 2460/2012, VSL II Cp 3061/2013
VSL II Cp 3061/2013
VSL II Cp 2460/2012, VSL II Cp 3061/2013
sodba z vsebino iz prvega odstavka 496. člena ZPP
3: sodba z vsebino iz prvega odstavka 496. člena ZPP
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jo je podala dan po tem, ko je prejela sodbo, s katero je bilo odločeno v tem sporu majhne vrednosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je v tem postopku spora majhne vrednosti sodišče razsodilo, da se izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 razveljavi v prvem in četrtem odstavku izreka in se tožba (pravilno: tožbeni zahtevek) zavrne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 1.914,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa, ki jih je tožeča stranka vtoževala, dalje do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni podala dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti ali njena terjatev obstoji v vtoževanem znesku in ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je tožena stranka zavezanka za plačilo vtoževanih računov po odloku občine, na katerega se tožeča stranka sklicuje.

2. Z izpodbijanim sklepom, z dne 21.8.2013, pa je sodišče odmerilo stroške tožene stranke na 266,07 EUR in jih (z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude) naložilo v plačilo tožeči stranki. Sklep je izdalo na podlagi zahteve tožene stranke po tretjem odstavku 163. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo navedla, da je podala vse potrebne navedbe in predlagala vse dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost njenega zahtevka. Poudarila je, da je tožeča stranka javno podjetje, ki opravlja javno službo ravnanja z odpadki, in da nastane obveznost med njo in uporabniki že na podlagi samega Odloka o ravnanju z odpadki v Občini (v nadaljevanju: Odlok). Skladno z Zakonom o lokalni samoupravi sodi med izvirne naloge občine tudi skrb za zbiranje in odlaganje odpadkov, katero lahko občina zagotavlja tudi prek javnega podjetja. Občina Izola je skladno z navedenim za opravljanje gospodarske javne službe ravnanja z odpadki ustanovila tožečo stranko in ji z Odlokom določila način in pogoje izvajanja gospodarske javne službe. Iz tega Odloka izhaja, da so uporabniki ravnanja z odpadki vse pravne in fizične osebe, ki stalno ali začasno ali občasno povzročajo nastajanje odpadkov s tem, da bivajo v svojih ali najetih nepremičninah, da opravljajo dejavnost, upravljajo javne površine... Ti uporabniki so v skladu z Odlokom dolžni plačevati stroške ravnanja z odpadki. Njihova obveznost torej ne nastane na obligacijsko pravnem temelju, ampak gre za javno-pravno obveznost. Iz tega predpisa izhaja tudi način obračunavanja komunalne storitve odvoza smeti in na tem so utemeljene tudi količine in cene navedene na vtoževanih računih. Glede takse za obremenjevanje okolja, ki je tudi ena izmed postavk na računih, pa obveznost njihovega plačila izhaja iz Zakona o varstvu okolja, in je plačilo te takse obvezno, saj gre za plačilo javne dajatve. Ob pravilni uporabi materialnega prava, ki bi ga moralo sodišče poznati po uradni dolžnosti, navedbe in predlagani dokazi tožeče stranke povsem dokazujejo utemeljenost zahtevka.

4. V pritožbi zoper stroškovni sklep je tožena stranka navedla, da ga izpodbija, ker bo izpodbijala odločitev iz sodbe (ob izdaji sklepa sodišče še ni izdalo sodbe z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP) in zato, ker bi sodišče moralo predlog tožene stranke za povrnitev stroškov kot prepoznega zavrniti. Sodba je bila izdana brez poprejšnjega obravnavanja, zato bi morala tožena stranka svoje stroške priglasiti v zadnji vlogi, z dne 18.11.2010, ki predstavlja predlog za razveljavitev izvršilnega sklepa.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo

6. Tožbo (postopek je bil začet z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine) je tožeča stranka temeljila na 10 računih. Po pozivu sodišča, da poda vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in da zanje predloži dokaze, je tožeča stranka navedla zgolj, da so računi izdani za odvoz smeti za poslovne prostore toženke za čas od 31. 5. 2009 do 28. 2. 2010, in da je dolžna te račune plačevati po Odloku. Kasneje, tudi po opozorilu tožene stranke, da predmet računov ni samo odvoz smeti, in da za nobeno izmed postavk ni nobenih dejstev o količinah in cenah, tožeča stranka svojih navedb ni dopolnjevala.

7. Pritožbeno sodišče mora pritrditi pritožbi, da sodišče materialno pravo pozna, in da stranki ni potrebno, da se posebej nanj sklicuje (tretji odstavek 180. člena ZPP). Tako bi prvostopno sodišče zagotovo lahko odpravilo z ugovorom tožene stranke, da s tožečo stranko ni v nobenem „dolžniško upniškem razmerju“, saj je pravna podlaga za obračunavanje odvoza smeti podana v predpisih, na katere pritožba utemeljeno opozarja (1), tožeča stranka pa je Odlok kot pravno podlago za izstavitev računa tudi navedla. Glede temelja za obračun odvoza smeti torej ni mogoče tožeči stranki očitati, da ni podala zadostnih navedb za sklepčnost tožbe. Enako velja tudi za obračunano takso za obremenjevanje okolja, ki prav tako temelji na materialnem pravu, ki ga sodišče mora poznati (2).

8. Pravilna pa je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali obstoji njena terjatev v tolikšnem znesku, kot ga je v teh 10 računih obračunala. Iz vsebine računov je mogoče razbrati, da je tožeča stranka odvoz smeti obračunala glede na „količino“ 8,4 M3 in po ceni 15,85 EUR, okoljsko dajatev z uporabo enakega podatka o „količini“ in po ceni 1,68 EUR, poleg tega pa je v vtoževanih računih obračunala še najemnino za dva kontejnerja po ceni 13,1782 EUR. Za vse te podatke pa ni podala nobenih navedb o tem, po katerih kriterijih je obračunala tolikšne količine, in po katerih cenikih jih je obračunala, tako da ob umanjkanju teh navedb sodišču tudi ni mogoče očitati nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožba sicer zatrjuje, da bi sodišču morali biti znani podatki o količinah in cenah za odvoz smeti, kar naj bi izhajalo iz določil Odloka, kar pa ne drži, saj je v Odloku le določeno, da se cena oblikuje na enoto storitve, same cene storitve in kriterijev za določitev enot storitve za posameznega uporabnika pa ta predpis ne vsebuje.

K pritožbi zoper sklep

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je upoštevalo zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jo je podala dan po tem, ko je prejela sodbo, s katero je bilo odločeno v zadevi (3). V skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZPP se lahko v primerih, ko sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka izven naroka za glavno obravnavo, zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso se navedena določba uporablja tudi v primerih, ko je izdana zamudna sodba (4), pa tudi v sporih majhne vrednosti, kadar sodišče odloči brez razpisa naroka (5), s čemer soglaša tudi pravna teorija (6). Ker je tožena stranka uveljavljala povrnitev svojih stroškov znotraj zakonskega roka iz navedene določbe, ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da bi prvostopno sodišče moralo stroškovno zahtevo tožene stranke zavreči. Odločitev, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti na 266,07 EUR stroškov pravdnega postopka, pa je tudi v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj je tožena stranka v pravdi v celoti uspela.

10. Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožeča stranka, ki s pritožbama ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka tudi tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo (zoper sodbo), v katerem opozarja na pravno neupoštevne novote, ni z ničemer pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

op. št. 1: Zakon o lokalni samoupravi (ZSL), Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na njegovi podlagi sprejet Odlok

op. št. 2: Zakon o varstvu okolja (ZVO-1)

op. št. 3: sodba z vsebino iz prvega odstavka 496. člena ZPP

op. št. 4: glej Pravno mnenje Občne seje VS RS, z dne 21.6.2001

op. št. 5: glej npr. VSL II Cp 2460/2012, VSL II Cp 3061/2013

op. št. 6: N. Betetto, PP zakon s komentarjem,GV Založba, Lj,2006, 2. knjiga, str.59; Triva-Belajec-Dika, Građansko procesno pravo, ZG 1986, str.658.