Court rejects tax exemption request in bankruptcy proceedings, ruling insolvency alone is insufficient.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje oprlo na nosilno ugotovitev, da je tožeča stranka (v stečaju) že unovčila za 49.617,32 EUR stečajne mase, kar pomeni, da razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi za plačilo sodne takse, ki predstavljajo strošek stečajnega postopka.

5. Pritožba sodišču prve stopnje zelo posplošeno očita, da ni upoštevalo vseh okoliščin v zvezi s premoženjskim, finančnim in likvidnostnim stanjem tožeče stranke. Sodišče prve stopnje naj bi zlasti prezrlo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku in da bi plačilo sodnih taks ogrozilo izvedbo stečajnega postopka in preprečilo unovčevanje stečajne mase.

6. Dejstvo insolventnosti, oziroma tudi že uvedba insolvenčnega postopka zoper stranko postopka sama po sebi ni razlog za oprostitev plačila sodnih taks. Če bi držale pritožbene navedbe, da že zgolj dejstvo, da je stranka v insolvenčnem postopku, zadošča za izkaz dejanske podlage, ki stranko upravičuje do oprostitve, bi zakon navedeno okoliščino sam določil kot razlog za taksno oprostitev. V 10. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) pa takšen razlog za taksno oprostitev ni predviden. To pomeni, da zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (četrti odstavek 11. člena ZST-1), enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti.

7. Prav ima sicer pritožba, da stroški sodnih taks ogrožajo, oz. v vsakem primeru zmanjšujejo stečajno maso, namenjeno za poplačilo upnikov. Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka (355. člen ZFPPIPP) in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka. Zato tudi navedena okoliščina ne predstavlja upravičenega razloga za taksno oprostitev. Stečajnega postopka ni mogoče voditi, ne da bi v njem ali v zvezi z njim nastajali določeni stroški. Zakon v primeru, če stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov stečajnega postopka, narekuje njegov (čimprejšen) zaključek (378. člen ZFPPIPP), ne pa njegovega nadaljevanja v breme subjektov in organov, ki stroškov iz stečajne mase ne bodo dobili povrnjenih.

8. Nikakršnega razloga ni za različno obravnavanje stroška sodnih taks z ostalimi navedenimi stroški stečajnega postopka. Zmotno je pritožbeno stališče, da bo (ali bi lahko bila) zaradi plačila sodnih taks ogrožena dejavnost stečajnega dolžnika. Edina dejavnost stečajnega dolžnika je, kot navaja tudi pritožba, dejavnost unovčenja stečajne mase z namenom poplačila upnikov. V okviru te dejavnosti si mora upravitelj prizadevati za čim večjo stečajno maso, med ukrepe za pridobivanje večje stečajne mase pa sodi tudi vlaganje izpodbojnih tožb. Stroške teh postopkov mora upravitelj predvideti in upoštevati v predračunu stroškov na enak način kot druge stroške stečajnega postopka. Tako upravitelj, ki jih predlaga, kot sodišče, ki jih v predračunu potrdi, to storita na podlagi domneve, da bo imel končni izplen izpodbojne tožbe pozitiven učinek na višino stečajne maso. Navedena domneva temelji na predpostavki, da je stečajni dolžnik izpodbojne (oziroma kakršnekoli) tožbe vložil le v tistih primerih, kjer je ocenil, da je verjetnost, da bo z njimi uspel, bistveno večja od verjetnosti poraza. Nikakršnega razloga ni, da pravdno sodišče, ki vodi postopke na podlagi izpodbojnih tožb, oceni sodišča, ki vodi insolvenčni postopek, ne bi sledilo. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks bi namreč bilo smiselno ugoditi le, če bi tožeča stranka izkazala kot verjetnejši scenarij, da v konkretnem pravdnem postopku ne bo uspela. Dejstev v navedeni smeri pa ni niti zatrjevala.

9. Res je sicer, da bi šele v bodočnosti pričakovan priliv v stečajno maso lahko predstavljal podlago za odlog plačila sodne takse. Vendar pa le v primeru, če bi tožeča stranka izkazala, da z likvidnimi sredstvi za njeno plačilo v času vložitve tožbe bodisi ne razpolaga bodisi da so ta sredstva namenjena za poplačilo nujnejših stroškov. Ne prvega ne drugega tožeča stranka ni zatrjevala. Nasprotno, s svojo aktivnostjo (za katero je angažirala odvetnika) pri vlaganju ponavljajočih istovrstnih predlogov za oprostitev plačila sodnih taks v (številnih) postopkih, in ponavljajočih istovrstnih pritožb zoper pričakovane odločitve prvostopnih sodišč, saj je stališče sodne prakse o insolventnosti kot razlogu za oprostitev plačila sodih taks, že dalj časa povsem jasno in enotno (glej odločbe VSL 328/2011, I Cpg 1366/2011, I Cpg 145/2013, VSL I Cpg 333/2013), še dodatno izkazuje, da ima več kot dovolj sredstev za plačilo stroškov, povezanih z navedenimi pravdami.

10. Izrecno uveljavljane kršitve niso podane in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).