Appeal partially allowed; court grants payment deferral for high tax in bankruptcy case due to lack of liquidity.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially granted the appeal, modifying the first-instance decision to defer tax payment until the case concludes. The plaintiff argued for payment deferral due to bankruptcy proceedings and lack of funds, while the defendant contended that bankruptcy initiation alone does not justify deferral. The court ruled that while bankruptcy is not an automatic ground for deferral, the exceptionally high tax amount combined with the plaintiff's insolvency justified a temporary suspension to ensure access to justice.
Legislator headnote
AI generatedZST-1 11. člen; ZPP 365. člen: Although bankruptcy initiation alone does not justify tax payment deferral, courts must consider individual circumstances, particularly high tax amounts and the plaintiff's liquidity status, to determine if deferral is necessary to ensure access to justice.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki odloži plačilo sodnih taks do pravnomočnega zaključka tega postopka.
II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede oprostitve plačila sodnih taks) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Načeloma je sicer pravilno stališče, da zgolj začetek stečajnega postopka zoper taksnega zavezanca še ni razlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. Vendar je treba tako načelno stališče presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti tudi glede na vrednost spora in posledično višino taksne obveznosti. Ob visoki sodni taksi in dejstvu, da je tožnik v stečajnem postopku, v katerem zaradi strogo formalnega postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika ni pričakovati takojšnjega vnovčenja stečajne mase, tudi če s premoženjem stečajni dolžnik razpolaga, je utemeljeno sklepati, da tožeča stranka takojšnjega plačila sodnih taks ne zmore.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse.
2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Po noveli ZST-1 (Ur.l. RS št. 63/2013), ki je začela veljati 10 .8. 2013, je bil spremenjen 11. člen ZST-1 tako, da pravne osebe ni več mogoče v celoti oprostiti plačila sodnih taks (drugi, tretji, četrti in peti odstavek 11. člena), pač pa je možna le delna oprostitev. Že zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožnikovega predloga za celotno oprostitev plačila sodnih taks. Da pa bi sodišče lahko presojalo o delni oprostitvi plačila sodnih taks, pa bi morala primarno tožeča stranka sama navesti, v kolikšnem obsegu bi glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje vendarle zmogla vsaj delno plačati sodne takse in tako stanje tudi izkazati. Ker tega tožeča stranka ni storila, prvostopenjsko sodišče tudi ni imelo podlage za odločanje o delni oprostitvi plačila sodnih taks. Pritožbo tožeče stranke, v kolikor se nanaša na sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v tem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).
5. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da nima niti dovolj tožnikove trditvene podlage za odločitev o odlogu plačila. Tožeča stranka je navedla, da je v stečajnem postopku, da v trenutku vložitve tožbe zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev le-teh trenutno nima na voljo za plačilo sodnih taks. Načeloma je sicer pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zgolj začetek stečajnega postopka zoper taksnega zavezanca tudi še ni razlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse. Vendar je treba tako načelno stališče presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti tudi glede na vrednost spora in posledično višino taksne obveznosti.
6. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika in plačila 73,047.545,09 EUR s pripadki. Po izračunu prvostopenjskega sodišča znaša višina sodne takse za postopek 485.025,00 EUR. Ob tako visoki sodni taksi in dejstvu, da je tožnik v stečajnem postopku, v katerem zaradi strogo formalnega postopka prodaje premoženja stečajnega dolžnika ni pričakovati takojšnjega vnovčenja stečajne mase, tudi če s premoženjem stečajni dolžnik razpolaga, je utemeljeno sklepati, da tožeča stranka takojšnjega plačila sodnih taks ne zmore (tretji odstavek 11. člena ZST-1). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je tožeči stranki odložilo plačilo sodne takse do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), s tem pa tožeči stranki zagotovilo uveljavljanje pravice do sodnega varstva.