Appeal allowed; appeal court remands case to first instance for new trial due to procedural violation.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Čeprav je med strankama v konkretnem primeru nesporno, da je kršitev lizing pogodbe povzročil lizingojemalec, na čigar strani toženka nastopa kot porok, to še ne dokazuje, da je tožnica pri prodaji vozila ravnala skrbno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64361/2010 z dne 14. 5. 2010 v 1. točki izreka razveljavilo za znesek 16.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2010 in v tem delu postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Navedeni sklep je razveljavilo tudi v 3. točki izreka (izvršilni stroški), v preostalem delu pa je sklep pustilo v veljavi. Toženi stranki je na račun tožeče stranke naložilo plačilo 565,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter postopek ustavi. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj slednje ni upoštevalo, da je bil D. B. pripravljen vozilo odkupiti za znesek 27.000,00 EUR, kar je bistveno več kot je bilo vozilo kasneje prodano na javni dražbi. Sklicuje se na točko 25 Pogodbenih pogojev za operativni lizing, ki omogočajo prodajo vozila tudi tretji osebi. Sodišče bi hkrati moralo upoštevati, da se je vozilo na internetu ponujalo za 35.000,00 EUR, kar je razlog, da ga g. B. kasneje ni želel kupiti. Vztraja na stališču, da vozilo ni bilo prodano najboljšemu ponudniku. V poročilu o prodaji avtomobila so namreč naštete hiše, ki so lastniško povezane s tožnico, pri čemer je najvišjo ponudbo podalo podjetje D., d. o. o., kateremu vozilo nato ni bilo prodano. Meni, da je bila prodaja izvedena na neprimeren način. Ker sodišče kljub dokaznemu predlogu ni pridobilo podatkov o tem, za kolikšen znesek je bilo vozilo kasneje prodano zadnjemu kupcu, je poseženo v njeno pravico do enakega obravnavanja v postopku.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z določbo 25/b Pogodbenih pogojev za operativni lizing (priloga A3) lahko lizingodajalec pogodbo o lizingu prekine s takojšnjo veljavnostjo, če lizingojemalec kljub prejemu opomina ne poravna obveznosti po pogodbi. Od izračunane vrednosti pogodbe mora lizingojemalec v primeru prodaje vozila odšteti vrednost kupnine, saj bi bil sicer za navedeno vrednost neupravičeno obogaten (tretji odstavek 243. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil B. D. pripravljen vstopiti v pravice in obveznosti toženke iz poroštvene pogodbe. Ker je dokazni postopek pokazal, da je g. B. D. vozilo želel zgolj kupiti, je pravilen tudi zaključek sodišča, da bi to moral storiti na način, ki ga je določila tožnica, in sicer kot eden od ponudnikov na dražbi, za katero je vedel, a se je ni udeležil.

6. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ugotavljanje načina prodaje vozila, danega na lizing, ni pravno relevantno. V skladu s četrtim odstavkom 243. člena OZ mora namreč stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe storiti vse razumne ukrepe za zmanjšanje škode, ki jo je kršitev pogodbe povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Čeprav je med strankama v konkretnem primeru nesporno, da je kršitev lizing pogodbe povzročil lizingojemalec, na čigar strani toženka nastopa kot porok, to še ne dokazuje, da je tožnica pri prodaji vozila ravnala skrbno. Na podlagi določbe 25/b Pogodbenih pogojev za operativni lizing se namreč vrnjeno vozilo lahko proda, pridobljena kupnina pa odšteje od izračunane vrednosti pogodbe. Glede na to pa tožnica ni upravičena prodati vozila za kakršnokoli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki jo kot dober gospodar lahko iztrži s smotrnim ravnanjem (1).

7. Toženka je v okviru postopka na prvi stopnji navajala konkretne razloge, zakaj naj bi tožnica vozilo prodala za nerealno ceno. Opozarjala je, da je bilo vozilo tožnice prodano osebi, ki je z njo povezana, ter sodišču predlagala, da od kupca, družbe P., d. o. o, pridobi podatek o tem, za koliko je bilo vozilo nato prodano naprej in kakšen dobiček je bil s prodajo ustvarjen (primerjaj zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo z 19. 3. 2013, list. št. 103 in 104). O teh trditvah sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, hkrati pa se sodišče do navedenega dokaznega predloga ni opredelilo, zaradi česar je toženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav podatek o tem, za koliko je bilo vozilo prodano drugemu kupcu, bi namreč lahko pojasnil, ali je na dražbi dosežena cena dejansko predstavljala najboljšo ceno, za katero bi se tožnica kot skrben gospodar morala prizadevati.

8. Ker se prvostopenjsko sodišče do tožničinih trditev in dokaznih predlogov ni opredelilo, ji je s svojim ravnanjem odvzelo možnost obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje odpravi očitano kršitev.

9. V ponovljenem postopku naj tako sodišče razišče tudi okoliščine glede sporne prodaje vozila, danega na lizing. Šele, ko bo sodišče s takšnimi podatki razpolagalo, bo mogoča presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - (1) Tako tudi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1488/1999 in II Cp 1553/2013.