Appellate court dismisses appeal where servitude was acquired by prescription and good faith is presumed.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na prestavitev služnostne poti v letu 1980 je brez teže pritožbena trditev, da so tožnikovi pravni predniki služnost izvrševali na skrivaj. Sicer pa se dobra vera po 9. členu SPZ domneva in je tožniku ni bilo treba dokazovati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da za potrebe tožnikovega zemljišča, parc. št. 1258, k.o. X., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te parcele in v breme vsakokratnega lastnika toženkine nepremičnine parc. št. 1183/1 iste k.o. služnostna pravica voženj z vsemi motornimi vozili zaradi spravila lesa in hoje po 3 m široki in 120 m dolgi v naravi obstoječi poti. Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek, da mora toženec takoj opustiti vsa dejanja, s katerimi bi onemogočal ali oviral navedeno služnost, zlasti pa odstraniti žično ograjo, kjer ta poteka preko služnostne poti, ter opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico na tožnikovih nepremičninah par. št. 1232/1, 1259/1 in 1258, k.o. X., posebej košnjo, rezanje drevesnih vej in sekanje dreves. Nazadnje je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 104,25 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila oba toženca, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka očita sodišču, da ni upoštevalo njenih prič. Sodbo je le pavšalno obrazložilo. Razlogov o odločilnih dejstvih ni navedlo. Priposestvovana bi lahko bila kvečjemu služnostna pravica voženj zaradi spravila lesa enkrat do dvakrat letno. Sodišče ni ugotavljalo, koliko časa in s kakšnimi prevoznimi sredstvi se je vozilo. V naravi obstaja le pešpot, ne pa 3 m široka pot. Kjer tožnik zahteva služnost, je bila njiva, zdaj pa je pašnik. Na uvozu na tožnikovo parcelo je potok, tla so tam razmočena in se tam ni dalo voziti. Tožnikovi priči I. D. in T. D. sta odvisni od tožnika in zato pristranski. Celo njuni izpovedi o tem, kje naj bi potekala vlaka, se ne ujemata. Ni res, da se toženka in njeni pravni predniki vožnjam niso uprli. Toženka v dopisih, na katere se opira sodba, ni ničesar priznala. Toženec pa je pisal tožnikovemu pooblaščencu brez posveta s toženko in brez njenega dovoljenja. Če so tožnik ali njegovi predniki kdaj vozili po spornem delu toženkine parcele, so to počeli skrivaj. Tožnikova dobrovernost ni z ničimer izkazana. Oba toženca pa izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Tožnik je z zahtevkom do toženca v celoti propadel, zato mu tožnik dolguje povračilo vseh njegovih stroškov glede na vrednost spora.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dovolj jasno in razumljivo obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni podana. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo drugih uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče ni spregledalo nobene bistvene navedbe. Vse izvedene dokaze je vestno in skrbno ocenilo. Izpovedi strank in prič je še samo preverilo na ogledu. Sodišče druge stopnje zato kljub pritožbenim očitkom nima nobenih pomislekov glede pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana sodba.

6. Toženka je šele v pritožbi, torej prepozno, začela trditi, da sta priči I. D. in T. D. odvisni od tožnika in zato pristranski. Na to okoliščino bi morala opozoriti sodišče najpozneje ob njunem zaslišanju, pa tega ni storila. Razlika v njunih izpovedih glede vlake lesa ni bistvena. Ugotovljena služnostna pravica namreč zajema le vožnje in hojo po zatrjevani služnostni poti. Da v resnici ne gre le za pešpot, kot vztraja toženka v pritožbi, se je sodišče lahko prepričalo na ogledu, o širini poti pa je lahko zanesljivo sklepalo po dimenzijah električnega pastirja, ki ga je na služnostno pot pred tožbo postavil toženec. Če se služnostna pot res ne bi uporabljala, potem je (po neprerekani tožnikovi trditvi) toženkin pravni prednik, ki je v letu 1980 tam napravil njivo, gotovo ne bi prestavil ob rob gozda. Pritožbena trditev, da se tam zaradi razmočenih tal ni dalo voziti, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 337. člena ZPP pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati. Toženka namreč ni pojasnila, zakaj tega dejstva ni mogla uveljaviti že v postopku na prvi stopnji.

7. Glede na že navedeno prestavitev služnostne poti v letu 1980 je brez teže pritožbena trditev, da so tožnikovi pravni predniki služnost izvrševali na skrivaj. Sicer pa se dobra vera po 9. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) domneva in je tožniku ni bilo treba dokazovati. Toženca sta se v resnici uprla le vlaki hlodovine po služnostni poti, sicer pa sta tožniku služnostno pravico z vtoževano vsebino celo pisno priznala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Res je lastnica služečega zemljišča toženka, vendar na njem že vrsto let gospodari toženec, zato ni prepričljivo toženkino pojasnilo, da se z njo ni posvetoval pred sestavo spornih dopisov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ne zmanjšuje njune dokazne vrednosti.

8. V nasprotju s pritožbenimi trditvami je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da se je služnost izvrševala najmanj 20 let, vse do spora med pravdnima strankama v septembru 2011. Ugotovilo je tudi, da so tožnikovi pravni predniki vozili z vprežno živino, ki so jo z razvojem tehnologije zamenjala tovorna vozila, in sicer traktorji. Ob nadaljnji ugotovitvi, da lastniki služečega zemljišča vse do septembra 2011 niso nasprotovali izvrševanju služnosti, je materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ pridobil stvarno služnost s priposestvovanjem. Po presoji pritožbenega sodišča ni nobene potrebe za omejitev služnostne pravice voženj zaradi spravila lesa na enkrat ali dvakrat letno. Dokazni postopek namreč ni pokazal, da bi tožnik to služnost izvrševal pogosteje.

9. Pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari torej niso podani. Toženca pa neutemeljeno nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi. Res je tožnik v celoti uspel le z zahtevkom zoper toženko, medtem ko je z zahtevkoma zoper toženca propadel. Upoštevati pa je treba, da sta oba zahtevka po vsebini povezana in da je toženec dejanski uporabnik služečega zemljišča, katerega lastnica je sicer toženka. Tožnik je sprva zahteval povračilo pravdnih stroškov le od toženke, ko pa je (v drugi pripravljalni vlogi) stroškovni zahtevek spremenil in z njim zajel tudi toženca, se ta temu ni uprl. Predvsem pa oba toženca v pravdi zastopa ista pooblaščenka, ki je tudi priglasila pravdne stroške za oba toženca skupaj in ne ločeno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno porazdelilo stroškovno breme med pravdni stranki, upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP, odmeri stroškov pa pritožba ne oporeka.

10. Ker pritožba tožencev ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

11. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Toženca, ki sta s pritožbo propadla, do povračila stroškov zanjo nista upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP).